On Parole Productions, 2017

Leta 2014 je EP izdala glasbena entiteta z imenom Terrorfront, in sicer je šlo za EP Terror Arise, ki je izšel prek založbe Mater Tenebrarum. Terrorfront je bil glasbeni izraz Gorana Slekovca, ki je ob sebi zbral ekipo ljudi za potrebe live nastopov in tudi odigral nekaj kar uspešnih koncertov. A potem je Terrorfront poniknil, black metal pa smo v sledečih letih povezovali predvsem z imeni Somrak, Samomor, Ater Era, Grimoir, Bleeding Fist, Dekadent, Cvinger in podobnimi. Nato pa je septembra lani kot strela z jasnega udaril YouTube posnetek komada Kupa Trpljenja, pod katerega je bilo zapisano ime izvajalca, to ime pa je Srd.

Ob posnetku smo prejeli nekaj informacij – da je to prvi okus prihajajočega albuma Smrti Sel, da je plod sodelovanja med Srd in producentom Tilenom Sapačem (ki je med drugim sodeloval z ekstremneži Vulvathrone in Dickless Tracy), med predvajanjem posnetka pa smo uzrli del grafike, za katero se je kasneje izkazalo, da verjetno pripada naslovnici, ter biblični citat, vzet iz Razodetja. Ob posnetku je završalo, saj nihče ni vedel, kdo so Srd, od kod prihajajo, kaj ponujajo. Nobene Facebook strani, nobenih novic, nič. Tudi glasbeno je bilo zanimivo poslušati in brati mnenja metalskega življa. Ni šlo za drevo-objemajoči black metal v slogu Wolves In The Throne Room, ni šlo za punkovsko obarvani Darkthrone klon, prav tako ni šlo za mardukovsko čaščenje ultrahitrih ritmov in nehumanega dretja, ki pripoveduje o grozotah vojne, hkrati pa to ni bil niti nekakšen hipsterski progresivni black metal zvarek, ki bi nas spomnil na nove Enslaved. Šlo je za svojevrsten black metal izraz, ki je mogoče že prisoten drugod po svetu, a v Sloveniji vsaj do zdaj ni bil tako očiten. Založba ga je nerodno poimenovala black'n'roll, a o tem pozneje. Šlo je za, če pač že ne najdemo boljšega izraza, Srd.

Srd je Goran Slekovec in album Smrti Sel je njegov izraz, tako kot je bil nekoč Terrorfront. Goran je odgovoren za vokale, bobne, kitarske in bas linije, aranžmaje, besedila, le v enem komadu se mu kot gost na vokalu pridruži B. iz Inexistenz. Smrti Sel je torej delo enega človeka, »one-man-black-metal'«, ki pa ne spominja niti na tipične predstavnike omenjenega žanra, kot sta ameriška Xasthur ali pa Leviathan. Resda vsaj v »live« oziru zdaj že lahko Srdu rečemo bend, ki ga okrog Gorana dopolnjujejo basist Miha, bobnar Timo ter kitarista Dominik in Benjamin, a za potrebe pričujoče recenzije se bomo držali tega, da je album plod dela enega človeka.

Torej - Smrti Sel ponuja 39 minut avtorskih komadov in en cover kultnega GG Allina. Že prva dva komada, Prologue in Deathreign 40-45, kažeta, da je Srd refleksija modernega black metala, v tem oziru, da je nadvse nepredvidljiv. To bi seveda bila kontradiktorna izjava ob prej zapisanem dejstvu, da Smrti Sel ne spominja na tipične black metal izdelke imen a la Marduk, Wolves In The Throne Room ipd. Zato raje povejmo drugače – Smrti Sel zveni klasično, celo zgodnje black metalsko, le z boljšim zvokom, kateremu se ni moč izogniti v letu 2017, in s počasnejšimi, celo bolj zagruvanimi ritmi - čeprav vemo, da je to blasfemija, kadar govorimo o black metalu. Taki ritmi seveda niso tipični za black metal, a če pogledamo določene trenutke kultnih Celtic Frost, Nattefrost, Satyricon, Darkthrone ipd., niso tudi nič nenavadnega. A vrnimo se k Srdovem prvencu. Atmosfera je temam albuma primerno hladna in surova in kljub čistosti zvoka obuja reminiscence na zgodnji, a bolj drugi kot prvi val skandinavskega black metala. Minus klaviature in blast beat. A za razliko od recimo Darkthrone klasike Transilvanian Hunger, Smrti Sel ponuja komade, ki so med seboj predvsem različni.

Prologue je kot zapisano počasen, morbiden in repetitiven, nato pa udari hitrejši Deathreign 40-45, ki spominja denimo na Dimmu Borgir klasiko Mourning Palace ali pa Marduk hit The Blond Beast, čeprav je prevladujoči kitarski riff nezavedni poklon angleški death metal šoli, saj nas spomni na Bolt Thrower, vendar ritmični razvoj komada nato aludira predvsem na vsem znane Norvežane in Švede. In gre v uho! All Into Nothing je ponovna vrnitev v agonično počasnost, ki black metalsko temačnost izrazi s hladom, brezupom in morbidnostjo, katero gradita Goranov vokal in bolni kriki guest vokalista, B.-ja iz Inexistenz. Naj vam ne bo nerodno, če se boste spomnili na bolj nečloveške trenutke predvsem Mayhem vokalista Deada in tega, kar je znal ta ustvariti s svojimi glasilkami. Vmes nastopi totalno »boli-me-kurac« priredba I Kill Everything I Fuck kultnega GG Allina, s katerim Srd mogoče – to lahko špekuliramo glede na osrednjo pozicijo komada v repertoarju avtorskih skladb na plošči – izraža, kaj si Goran oziroma Srd v resnici misli o vsem, kar bo povedano o albumu, oziroma o tem, kar bo povedano o bendu nasploh. S tem ploščo res zaznamuje totalen »fuck off and die'« moment, ob čemer poznavalec seveda hitro pomisli na kasnejše Darkthrone ali pa na Taake /toke/ ipd. Potem pa vžge, po mnenju pisca te Tolpe, najboljši komad na plošči, Kupa Trpljenja.

Kupa Trpljenja je dejanska sinteza vsega, kar je pri Srd izjemno dobrega – komandirajoč, militantno rušilen ritem, ki se spreminja v podrobnih niansah in večkrat gradi napeto dinamiko ter kljub počasnosti spominja na »vibe«, ki ga oddaja Satyricon klasika Fuel For Hatred. Omenjeni bobnarski marš je podrejen enemu bolj nalezljivih death black riffov, ki jih je bilo moč slišati v zadnjih letih in ki tudi ustvarja sliko pretresljive zgodbe, ki jo kriči Goran. Kupa izliva izjemen vokalni izraz, ki je enoličen v svojem kričanju, a surov v svoji izraznosti – ta vokal ne skriva ničesar; kar slika, je črno, nezlagano in nagravžno do amena. Goran je že vedel, zakaj ga je kot prvega ponudil življu Slovenije in sveta, ki ni pričakoval Srda.

Album zaključi resnično dolga priredba Gregorčičevega epa, Soči. Začetni kitarski uvod podkrepi na trenutke nerodno citiranje s čistim vokalom, ob katerem marsikdaj zbode v uho misel, da je Goran slabo preučil, kako bi Gregorčiča spravil v tričetrtinski ritem. A hkrati s tem dobimo pristnost posnetka in black metalsko jebivetrstvo ob dejstvu, da nekaterih stvari pač ne moreš oziroma ti jih ni treba narediti brez napak. Po parih minutah, ki iskreno, kar parajo živce, udari Goranov krik, nerodnega recitiranja je konec, bobnarski ritem pa se edinkrat na plati podredi, čeprav nerodnemu, blastbeatu. A le-ta se spet umakne tistemu, recimo temu prevladujočemu Srd ritmu, zaradi katerega je ta verjetno dobil naziv »black'n'roll«, karkoli naj bi to že sploh bilo, in ki potem dominira v večjem delu pesmi. No, če je tok reke Soči nepredvidljiv in če sama pesem izraža več plasti tako čustev kot refleksije narave, potem je Goran tukaj zelo uspešno »ujel« in predstavil to dejstvo. Nepredvidljivosti je kmalu konec, saj se kljub spremembam vokalnih linij in besedila, komad kar vleče. In nato, ko že upaš, da bo konec, se spet, »jovo-na-novo« vrne, opali šamar in ti sesuje upanje, da bo zadeve zdaj konec, a kmalu in na srečo nato le dokončno zaključi komad.

Prav ob tem se skriva pogojni minus albuma – zdi se namreč, kot bi nekateri deli predvsem daljših pesmi bili ponovljeni ali podaljšani samo zato, ker so lahko, ne pa z nekim namenom popestritve besedila ali zvočne dinamike. Mogoče bi to v bodoče lahko Srd popestril s solažami, a namen Tolpe ni Goranu narekovati, kako naj oblikuje svoj izraz. Lahko pa omenimo, da pesmi s plošče Smrti Sel premorejo mesta za kakšno dobro solažo, kam dlje pa se ne bomo spustili. Tu pa tam se sliši, da je Goran prvenstveno kitarist in da temu primerno zanemari ritem – boben je namreč dostikrat precej grdo prisoten in neroden ter trd, bas pa je skorajda v celoti podrejen kitari.

A Smrti Sel je prvenec, ki mu je vredno posvetiti čas. Je poln zelo svetlih trenutkov, ki pa jih mogoče zasenčijo občasne temne lise v obliki prej omenjenih minusov. Vsekakor pa boste ob poslušanju jasno vedeli, kdaj se vrti kateri komad. Tukaj ni strahu, da bi po treh komadih rekli »A je to še vedno prvi komad?!«, saj ima vsak kos svojo, sebi lastno in neponovljivo podobo. Preden pa zaključimo, naj osvetlimo še dejstvo, da je polovica avtorskih komadov – Soči, Kupa Trpljenja in naslovni Smrti Sel – napisanih in odpetih v slovenščini. In kot so že na Hrvaškem dokazali Muka, v Srbiji pa The Stone, je slovanski jezik v metalu močno izrazno orožje, njegov zahodnoslovanski derivat, slovenščina, pa kljub svoji navidezni mehkosti, nič kaj ne zaostaja za bolj surovima srbščino in hrvaščino. Sliki, ki ju slovenščina riše v odličnem naslovnem komadu Smrti Sel in sploh odličnem singlu Kupa Trpljenja, sta prav zaradi materinščine še toliko bolj pretresljivi, impresivni in srce parajoči ter gnus vzbujajoči. V slovenskem black metalu je to do zdaj uspelo predvsem zgodnjim fazam Dekadent, ko so bili znani kot Vigred, a Srdu to uspe mnogo bolje. Kupa Trpljenja in Smrti Sel sta odlična dokaza, zakaj Goran v intervjujih pravi, da bo slovenščina tudi v prihodnosti njegovo prevladujoče izrazno sredstvo sporočanja in tudi pravi kazalec moči ter potenciala Srda.

Smrti Sel je torej svež kužni veter na slovenski black metal sceni, sama zasedba pa vsekakor kaže velik potencial prebiti se tudi kam ven. V času, ko je šel black metal tako daleč, da si res underground, če zveniš kot zgodnji Bathory, Darkthrone, Emperor in Master's Hammer, ter je bolj primerno, da kopiraš Deathspell Omega, Oranssi Pazzuzu, Behemoth, Wolves In The Throne Room, bog ne daj pa, da bi kopiral Immortal, Dark Funeral ali Marduk – no, v teh časih je Smrti Sel glasnik pozitivnih črnih sprememb in ponovnega odkrivanja zapuščine preteklosti, Srd pa gotovo mogočno stoji kot nekdo, ki se lahko podpiše kot »true-fuckin-black-metal«.