samozaložba, 2024

Stamor je novi projekt mladega producenta Jana Bajca Fune, ki na domači sceni deluje tako dolgo in vztrajno, da ima status veterana. Širšemu občinstvu je znan kot nadarjen producent .čunfa, odmevne izdelke pa snuje tudi z dubstep projektom Kanomotis in je ključen član kolektiva Deep End!.

Tokrat Funo slišimo v bolj kitarski, bolj organski obliki, ki jo na prvencu The Absurd pod imenom Stamor prepleta s sintetičnim oziroma digitalnim komponiranjem. Ime novega projekta, beseda stamor, izhaja iz enega od imen za kamnite stolpe, ki so jih za seboj pustili ljudje različnih generacij. Pravijo, da zagotavljajo močno zaščito vsem, ki so v bližini. Uporabljali so jih predvsem za označevanje poti, gorskih vrhov in grobov. O naslovu albuma pa glasbenik sam konkretneje pravi, da »se nanaša na absurdističen pogled na svet, ki ga je tako dobro pojasnil Albert Camus. To je tudi miselnost, ki stoji za nastankom tega albuma. Nastal je v času, ko se je življenje zdelo absurdno, glasba pa je prinašala smisel.«

Glasba s prvenca nas nemudoma spomni na odličen petkomadni EP, pod katerega se je leta 2019 podpisal .čunfa. Gre za kratkometražec Disposable Feelings, ki nas je ob izidu prijetno presenetil z izvrstno dronersko godbo. Danes vemo, da Funo obdaja široko glasbeno obzorje, in videti je, da je težnja po bolj inštrumentalni obliki glasbe terjala samostojen projekt. Disposable Feelings namreč deluje kot tujek v katalogu .čunfe. Aktualni album Fune pod imenom Stamor postavlja nov temelj, iz katerega bo, predvidevamo, glasbenik projekt razvijal v bolj dronerske in postrockovske smeri. 

Prvenec Stamorja gradi na simbiozi analognih inštrumentov in zvokov na eni strani ter digitalnih prijemov na drugi. Ta svetova sta s prepletom modulacij inštrumentov in drugih organskih zvokov v obliki odmevov, ki ustvarjajo mistično zvočno podobo, prisotna v vseh enajstih kompozicijah. Za dve skladbi je zvok kitare prispeval Manuel Brajnik, ki ga poznamo denimo iz zasedbe Spiral Mind. Zvok kitare ima na albumu osrednjo vlogo in velikokrat zavzame značilno postrockovsko formo tremolo igranja po eni struni in prepleta tega zvoka z efektom delaya. Ti trenutki na plošči delujejo klišejsko in so mestoma povsem odveč. Ploščo obdaja dokaj mračno vzdušje, omenjene postrockovske pasaže pa v tem okviru zvenijo radostneje in zato neuravnoteženo in pretirano izstopajo. Sorodnost s postrock zasedbami prepoznamo tudi v uporabi sintetičnih zvokov, ko slišimo nekaj arpeggiato stopnjevanj v stilu bendov Mogwai in God Is an Astronaut.

Najmočnejše plati plošče The Absurd se izkažejo, ko Stamor najbolj preizkuša meje in je najbolj hrupen. Druga izstopajoča točka tega albuma so klasične repeticije, ki so lahko izvedene v obliki kitarskega rifa ali pa tolkalnih vzorcev. V teh trenutkih čutimo namen plošče, ki nam želi prikazati neko daljno preteklost. Razjasni se povezava s staroverstvom – bodisi zaradi imena projekta Stamor bodisi ker je umetnik to sam izpostavil v najavnih sporočilih na družbenih omrežjih.

Glasbenik je s tem nakazal oziroma poskusil usmeriti, kam naj nas odpeljejo zvoki albuma – v oddaljena hribovja, v katera se zaletavajo oblaki, in v doline, po katerih počasi potujejo meglice. Plošča The Absurd nas premakne v meglena jutra, ko prvi žarki pokukajo čez zasnežene gore in počasi talijo slano na gozdnih jasah. Stamorju z večino skladb uspe pričarati to mističnost, vendarle pa v novi glasbi v primerjavi s sorodnim kratkometražcem Disposable Feelings iz leta 2019 pogrešamo tedanjo surovost. Zaslišimo namreč tudi nekaj predelanih koščkov tedanje stvaritve, hkrati pa vidimo, da je glasbenik s ploščo The Absurd te glasbene misli iz preteklosti dodobra nadgradil in tudi presegel.