SUFJAN STEVENS: Carrie & Lowell

Recenzija izdelka
15. 4. 2015 - 19.00

Asthmatic Kitty, 2015

 

Nad Sufjanom Stevensom je težko biti presenečen. Pa ne zato, ker bi bil vedno isti, temveč zato, ker je svoje ustvarjalne moči že tolikokrat obrnil v popolnoma nepričakovane smeri. V bistvu bi lahko rekli, da je ena od najbolj otipljivih konstant njegove glasbene poti prav želja po neoviranem raziskovanju in fluidnosti. Njegovi diskografski začetki so bili zaznamovani s transžanrskimi glasbenimi eseji, v svojem folkovskem obdobju je izmenično operiral z okrancljano konceptualnostjo in špartanskim izpovedništvom, potem pa je v drugi polovici prejšnjega desetletja vse skupaj izdatno zabelil še z brezsramno grandioznostjo. Zadnja faza se je začela s projektom The BQE in leta 2010 kulminirala v napihnjeni in pompozni, a tudi epski in presunljivo lepi plošči The Age Of Adz. Takrat si je redkokdo upal predstavljati, da bo Stevens še kdaj snemal akustično glasbo, s katero je pridobil veliko večino svojih poslušalcev, pa se je potem letos še enkrat več izkazalo, da ugibanja o Sufjanovih kariernih potezah niso najbolj smotrno prostočasno početje. 

S Carrie & Lowell, novo ploščo, ki je pred nekaj tedni izšla pri Sufjanovi založbi Asthmatic Kitty, se namreč vrača v Illinois in Michigan, tako v prenesenem kot tudi dobesednem pomenu. Album je zvočni sorodnik mirnejših trenutkov na omenjenih ploščah, hkrati pa se po plavajočih naracijah Adza zopet zasidra v bolj konkretnih svetovih osebne zgodovine in resničnih geolokacij. Obenem si kar nekaj kvalitet deli tudi z Benjijem, lanskoletnim presežkom Marka Kozeleka, ki je počival na temeljih bolj ali manj žalostnih osebnih reminiscenc in konciznega pripovedništva, ki je vsakdanje, trivialne stvari pretvorilo v avratične, s konotacijami oblite artefakte. Sufjan je seveda znal biti benjijevski že pred dobrimi desetimi leti.  Kar spomnite se pokvarjenega chevroleta in dedkovega videorekorderja iz pesmi Romulus, ki v bistvu predstavlja tudi neplaniran, a zelo priročen uvod v ploščo Carrie & Lowell.

Romulus namreč govori o Sufjanovi mami in njegovih bolj ali manj trpkih izkušnjah z njo, taista gospa pa je skupaj z Lowellom Bramsom, Sufjanovim očimom, svoje ime posodila tudi naslovu plošče, o kateri govorimo v današnji Tolpi. Ob poslušanju plate Carrie & Lowell je jasno, da sta imela Stevens in njegova mama precej ambivalenten odnos, na katerega sta močno vplivali tudi njena bolezen in posledična smrt. Hkrati je ravno to sivo območje, v katerem Sufjan tu in zdaj, pred našimi ušesi, razrešuje svoje notranje konflikte, ena izmed glavnih kvalitet albuma, saj ga je naredil umetnik, ki pač briljira v katarzičnem klesanju melanholije.

Nekaj neutolažljivo lepega je v pesmih, kot so Drawn To The Blood, Eugene in Fourth Of July. Naj gre za krhko melodijo, prehod glasu v višjo lego ob ravno pravem trenutku, spomin na učitelja, ki je namesto "Sufjan" govoril "Subaru", ali pa na prvi pogled povsem banalen tekst, ki je v resnici izredno ganljiv, je plošča Carrie & Lowell polna transcendentalnih trenutkov, ki jo postavijo ob bok najboljšim Stevensovim stvaritvam iz preteklosti.

 

Sufjan Stevens - Carrie & Lowell
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Najboljši album zadnjih nekaj let, nedvomno!

Če bi mel ta album na cdju, bi bil že zdrsan. Tudi nekateri prejšnji albumi so dobri, ampak tole je pa vrhunsko.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness