Asthmatic Kitty, 2015

Nad Sufjanom Stevensom je težko biti presenečen. Pa ne zato, ker bi bil vedno isti, temveč zato, ker je svoje ustvarjalne moči že tolikokrat obrnil v popolnoma nepričakovane smeri. V bistvu bi lahko rekli, da je ena od najbolj otipljivih konstant njegove glasbene poti prav želja po neoviranem raziskovanju in fluidnosti. Njegovi diskografski začetki so bili zaznamovani s transžanrskimi glasbenimi eseji, v svojem folkovskem obdobju je izmenično operiral z okrancljano konceptualnostjo in špartanskim izpovedništvom, potem pa je v drugi polovici prejšnjega desetletja vse skupaj izdatno zabelil še z brezsramno grandioznostjo. Zadnja faza se je začela s projektom The BQE in leta 2010 kulminirala v napihnjeni in pompozni, a tudi epski in presunljivo lepi plošči The Age Of Adz. Takrat si je redkokdo upal predstavljati, da bo Stevens še kdaj snemal akustično glasbo, s katero je pridobil veliko večino svojih poslušalcev, pa se je potem letos še enkrat več izkazalo, da ugibanja o Sufjanovih kariernih potezah niso najbolj smotrno prostočasno početje. 

S Carrie & Lowell, novo ploščo, ki je pred nekaj tedni izšla pri Sufjanovi založbi Asthmatic Kitty, se namreč vrača v Illinois in Michigan, tako v prenesenem kot tudi dobesednem pomenu. Album je zvočni sorodnik mirnejših trenutkov na omenjenih ploščah, hkrati pa se po plavajočih naracijah Adza zopet zasidra v bolj konkretnih svetovih osebne zgodovine in resničnih geolokacij. Obenem si kar nekaj kvalitet deli tudi z Benjijem, lanskoletnim presežkom Marka Kozeleka, ki je počival na temeljih bolj ali manj žalostnih osebnih reminiscenc in konciznega pripovedništva, ki je vsakdanje, trivialne stvari pretvorilo v avratične, s konotacijami oblite artefakte. Sufjan je seveda znal biti benjijevski že pred dobrimi desetimi leti.  Kar spomnite se pokvarjenega chevroleta in dedkovega videorekorderja iz pesmi Romulus, ki v bistvu predstavlja tudi neplaniran, a zelo priročen uvod v ploščo Carrie & Lowell.

Romulus namreč govori o Sufjanovi mami in njegovih bolj ali manj trpkih izkušnjah z njo, taista gospa pa je skupaj z Lowellom Bramsom, Sufjanovim očimom, svoje ime posodila tudi naslovu plošče, o kateri govorimo v današnji Tolpi. Ob poslušanju plate Carrie & Lowell je jasno, da sta imela Stevens in njegova mama precej ambivalenten odnos, na katerega sta močno vplivali tudi njena bolezen in posledična smrt. Hkrati je ravno to sivo območje, v katerem Sufjan tu in zdaj, pred našimi ušesi, razrešuje svoje notranje konflikte, ena izmed glavnih kvalitet albuma, saj ga je naredil umetnik, ki pač briljira v katarzičnem klesanju melanholije.

Nekaj neutolažljivo lepega je v pesmih, kot so Drawn To The Blood, Eugene in Fourth Of July. Naj gre za krhko melodijo, prehod glasu v višjo lego ob ravno pravem trenutku, spomin na učitelja, ki je namesto "Sufjan" govoril "Subaru", ali pa na prvi pogled povsem banalen tekst, ki je v resnici izredno ganljiv, je plošča Carrie & Lowell polna transcendentalnih trenutkov, ki jo postavijo ob bok najboljšim Stevensovim stvaritvam iz preteklosti.