Sumac and Moor Mother: The Film
Thrill Jockey, 2025
Dočakali smo sodelovanje, za katerega nismo vedeli, da ga potrebujemo. Ameriško-kanadska postmetal superzasedba Sumac se je povezala z afrofuturistično poeteso Camae Ayewa, bolje poznano pod umetniškim imenom Moor Mother. Oba projekta sta znana po izjemnih sodelovanjih z različnimi glasbeniki oziroma po svojih drugih projektih, ki smo jih na Radiu Študent tudi že obravnavali. Sumac namreč sestavljajo člani zasedb Isis, Old Man Gloom, Baptists, Russian Circles, Botch in drugih. To so kultni kitarist in vokalist Aaron Turner, bobnar Nick Yacyshyn in basist Brian Cook. Poleg tega so Sumac leta 2018 posneli tudi svojo prvo ploščo v sodelovanju z zunanjim gostom, ki ni bil nihče drug kot japonski mojster improvizacije Keiji Haino.
Tudi Moor Mother je danes prepoznavna po številnih projektih sodelovanja. Naj omenimo vsaj ikoničen album Brass, ki ga je posnela z raperjem billyjem woodsom, in projekte, kot so free jazz ansambel Irreversible Entanglements, elektronski duo 700 Bliss z DJ Haram in pank odvod Moor Jewelry, v katerem je sodelovala z glasbenikom iz domačega mesta, Mental Jewelryjem. Vendarle pa nas nič, kar je izšlo doslej, ni moglo pripraviti na sodelovanje Sumac in Moor Mother – na albumThe Film.
Piše se leto 2025. Izrael vsem na očeh še vedno izvaja genocid nad Palestino, »svobodna« Amerika se počasi seseda sama vase. Namesto da bi prebivalcem nudila osnovno zdravstveno oskrbo, zapravlja milijone za oboroževanje svojih varovancev na Bližnjem vzhodu. Razlike v premoženju posameznikov so vse večje, vse več ljudi je na pragu revščine, planet se topi, ker temperature zraka neomajno rastejo. In tako naprej. To je čas vojne in album The Film je njegova spremljava.
Droneč zvok, ki se lahko kosa z zvokom zasedbe Sunn O))), se ob spremstvu nizkega in okrepljenega Turnerjevega vokala ter kot britev ostrega glasu Moor Mother vije iz mogočnih ojačevalcev. Ta zvok takoj opozori, da bo album zahtevnejše poslušanje. The Film je tudi narejen tako, da ga moramo poslušati v enem zamahu. Četudi je zasedba izid plošče napovedala z vabo v obliki singla Scene 1, posameznim komadom, če jim ne prisluhnemo v kompletu s preostalimi, nekaj manjka. Ko muziko použijemo v celoti, nam ne preostane drugega, kot da se ob preciznem opisovanju nam znanih občutkov stremo na koščke.
Eno ljubših knjižnih del Moor Mother je knjiga The Parable of the Sower oziroma Prilika o sejalcu afrofuturistične pisateljice Octavie E. Butler. Delo je več pozornosti poželo v času pandemije, ob prvem Trumpovem predsedovanju, kajti tedanja sedanjost je bila precej podobna tisti iz pisateljičine distopije. Tudi danes se zdi, da ni nič drugače.
Besedila so prodorna, zvočna uglasbitev Filma našega časa pa je eden bolj dodelanih soundtrackov. Glasba benda Sumac se vije od komaj prisotnih zvokov sintetizatorjev in odločno izpostavi tišino tam, kjer moramo slišati njene krike, do počasi zgrajenih zidov zvoka, ki poslušalcu brezkompromisno eksplodirajo v obraz.
»Nobody told me, nobody told me. Nobody, nobody, nobody. (...) Better lose your mind, lose your mind, lose your mind, lose your mind. Run away, better lose your mind, hurt off, dust off, hate off, change off, devil off, better run and lose your mind.«
»Nihče mi ni povedal, nihče mi ni povedal. Nihče, nihče, nihče. (...) Bolje je izgubiti razum, izgubiti razum, izgubiti razum, izgubiti razum. Zbeži proč, izgubi razum, odbolečini, odpraši, odsovraži, odspremeni, odhudiči se, raje zbežiin izgubi razum.«
Mojstrsko razumevanje in uporaba kvalitet se na albumu razkrivata tako v delu Sumac kot Moor Mother. Lepote improvizirane muzike zasijejo, ko so premišljeno zasnovane tako, da poslušalec med poslušanjem ne razmišlja o ničemer drugem kot o danem prikazu. Ko je dolžina glasbenega dela popolnoma postranskega pomena. The Film je hkrati ambientalen in droneč izdelek, podkrepljen s težkimi rifi, Yacyshynovo bobnanje pa je samo po sebi vredno stoječih ovacij.
Zaključna kompozicija Scene 5: Breathing Fireje koncentrat albuma. Traja šestnajst minut, četrtino albuma. Brezkompromisnost zastavijo odločni udarci po bobnih ter izmenjevanje vokalov Moor Mother in Turnerja, prodorni kitarski rifi pa jo počasi, toda vztrajno poglabljajo. Stopnjevanje traja do konca tretje minute, ko Moor Mother prvič reče, da potrebuje trenutek. Trenutek, da osmisli pobiranje koščkov otrok izpod ruševin. Ruševin, ki so jih povzročile bombe, pospremljene z aplavzi voditeljev v konflikt vpletenih držav.
Album The Film je zahtevno poslušanje. Je ogledalo, v katerega se vsakodnevno izkoriščani posameznik le stežka zazre. Gledamo in vidimo, kaj se dogaja pred našimi očmi, dan za dnem lahko spremljamo posnetke padca humanosti, Sumac in Moor Mother pa so za podobe priskrbeli glasbeno kuliso v obliki plošče The Film. Gre za mojstrsko delo glasbenikov, ki ga je še bolje slišati v živo. Nič vas ne bo pripravilo na izjemnost žive izvedbe, ki je kot droga. Preplavi telo in poskrbi, da tisti trenutek ni nič pomembnejšega od vira, ki je zaslužen za ves užitek in bolečino. Prisili nas, da vsaj enkrat ne umaknemo pogleda. The Film je glasbena spremljava leta 2025, ne uide pa mu niti visoka uvrstitev na lestvici najboljših.
Dodaj komentar
Komentiraj