Thrill Jockey Records, 2024

Ne duha ne sluha ni o tem, da bi nekonvencionalnost kitarskih godb iz glasbenega podzemlja zamrla, otopela ali nehala vreti. Zasedbe se zbirajo pod okriljem novih založb, vznikajo vse silnejši bendi, ki kot čvrsta linijska fronta neustrašno rinejo naprej in redefinirajo sfero udobja vseh vključenih. Čeprav je množica umetnikov, ki jih v današnji informacijski dobi zlahka zgrešimo, neskončna, vendarle zaznamo obrambni mehanizem, ki v obstoju za preživetje iz globin na površje potiska prvovrstne glasbene stvaritve. V Tolpi bumov govorimo o enem takšnih dosežkov, plošči ameriško-kanadskega tria Sumac, ki se po štirih letih vrača bolj živahen, hrupen in vitalen kot kadarkoli prej.

Glasba zasedbe Sumac od začetka predstavlja konglomerat različnih žanrov, za katere bi na prvi pogled ocenili, da se mešajo približno tako dobro kot olje in voda. Ko je zasedba leta 2015 predstavila debitansko ploščo The Deal, so bile skladbe že zapleteni hibridi sludgea, hardcora, death metala in hrupa ter drugih neposlušnih glasbenih odvodov težjih kitar. Z leti je vsak nov izdelek zvenel le še bolj nezadovoljen z ohranjanjem ustaljenih načel podzvrsti težkega rocka. Ne glede na to, ali Sumac gradijo nekaj novega ali le razgrajujejo preživeto, bendova glasba neustavljivo srka vase obkrožajoče vplive in jih po neprepoznavni metamorfozi izpljune kot nekaj popolnoma izvirnega. Po osmih letih delovanja lahko godbo zasedbe takó opišemo s sledečimi besedami: virtuozna glasba s tekočo improvizacijo, hrupnostjo in jezo najekstremnejših odvodov metala. Neznačilna zmes žanrov tega benda pa ni bila nikoli tako izpiljena in dovršena kot na njihovi letošnji plošči The Healer. 

Kljub temu da si naslov albuma in žanrska oznaka močno nasprotujeta, med poslušanjem ugotovimo, da izbrani naslov ustrezno opiše glasbeno izkušnjo, ki jo plošča ponudi. Sumac vanjo vključijo statične odseke, polne raztegnjenih akordov in brnečih tonov, izvedba težkih kitarskih potegov pa spominja na zidove ameriške zasedbe Sunn O))). Vpliv teh orjakov najbolj zaznamo na začetku albuma, v prvi skladbi, po kosih pa se slutnja rifovskih gmot razteza tudi čez preostale deset- oziroma dvajsetminutne skladbe. Proces poslušanja plošče se postopoma prelevi v meditativno in po svoje tudi zdravilno izkušnjo. 

Uvodni komad World of Light, ambiciozna glasbena kompozicija, traja skoraj 26 minut. Kljub preobremenjujoči dolžini in nemalokrat kaotičnemu dogajanju skladba vsebuje vse potrebne lastnosti, da plošči vlije lastno identiteto in unikaten zven. Od improviziranega kaotičnega uvoda, ki se stopnjuje do prve zareze globokih, pošastnih vokalov, do nekoliko bolj gruvaško naravnanih odsekov, ob tem pa glasbeniki razpletajo in razvijajo še katarzične kitarske pasaže in disonantne jazzovske akorde. Nastane uravnotežena celota, ki mestoma statičnemu značaju navkljub nikoli ne postane monotona ali suhoparna. Zgradbe skladb so nekonvencionalne. Podobnosti med odseki težko najdemo v strukturi, nekoliko lažje pa jih zaznamo v učinkovanju skladb. Neizprosne kitarske rife lahko dojemamo kot enakovredne osrednjim oziroma veznim melodičnim témam ali tako imenovanemu headu, kot ga poznamo iz free jazza. Po atonalnih kitarskih solažah, razgibanih bas linijah in divjih spremembah ritmov se Sumacvedno vrnejo nazaj v siloviti objem sludga.

The Healer je koherentna zmes delčkov z mnogih zakotnih koncev glasbenega podtalja. Prav zaradi tega bi bilo to glasbo nesmiselno opazovati skozi mikroskop. Videli bi namreč le sestavljanko z neskončno množico delov, ki sami zase ne povedo veliko. Za boljše razumevanje tega 76-minutnega konglomerata moramo stopiti korak nazaj in album uzreti v vsej njegovi veličini. Ker je kljub improviziranosti glasba izjemno premišljena in je vsaka še tako majhna niansa postavljena na svoje mesto z namenom, predstavlja plošča poslušalcu še večji izziv. Analiza in ocena, kaj bendov hrup iz mukotrpnega spremeni v meditativno celoto, sta oteženi. V glasbi tria se dogaja več kot le spoj nenavadnih tekstur in težkih rifov. Dogaja se nekaj težje določljivega, toda jasno spletenega z nesporno kemijo med člani zasedbe. Trio na albumu preizkuša meje intuicije, kar bi pojasnilo gladke prehode med globoko meditacijo in abrazivno improvizacijo ter brutalnostjo, ki lomi kosti.

Izvirna štiridelna kompozicija benda kljub razčlenitvi ne izriše celotne slike. Ostanejo podrobnosti, ki prepuščajo lastno interpretacijo in tkanje lastne zgodbe sleherniku. Zaradi abstraktne strukture se zvočna zgodba plošče lahko prilagodi občutkom posameznika, ga neizprosno posrka vase in dúši razpre možnost edinstvene katarzične izkušnje. The Healer namreč prevzame z nemalo navdihujočimi glasbenimi idejami. Mnoge enostavno prepoznamo in objektivno ovrednotimo. Tekoča improvizacija, izvirne kitarske pasaže, neustavljiv basovski zven in strah vzbujajoči, toda še vedno razgibani vokali so vse nedvomno izstopajoči atributi in so zaslužni, da bo plošča tudi v neskončni množici letošnjih albumov zagotovo vztrajala v naboru najodmevnejših.