Thrill Jockey, 2018

Uspešnost. V paralelnem svetu specifične glasbene scene se lahko meri tudi s številom sodelovanj z drugimi glasbeniki, predvsem pa po priznanosti slednjih v tej realnosti. V tokratni Tolpi bumov se bomo v tem duhu posvetili raziskovanju ene izmed močnejših zvezdniških navez zadnjega časa, to je sodelovanju enega izmed japonskih kraljev improvizirane nojz glasbe Keijija Haina in metal zasedbe SUMAC.

Sodelovanja med bolj ekperimentalno orientiranimi glasbeniki in težkokategornimi bendi niso nobena novost, predstavljajo pa tisti vezni element, ki metal, jazz, improvizirano in eksperimentalno muziko še vedno drži nekje nad gladino meje med tistim, kar je že minilo, in tistim, kar je še aktualno. Takšna sodelovanja so tudi kriva za obsojajoče poglede in žugajoče kazalce vseh tr00 metalcev, ki tistim, ki ne orgazmirajo na Judas Priest in stare thrash metal fotre, radi pa prisluhnejo sodobnejšim ekstremno-metalskim odvodom, pravijo turisti na sceni.

Sodelovanje med Keijijem Hainom in SUMAC je tako po eni strani dobrodošla posledica nenehnega iskanja novega zvoka in po drugi strani nujno zlo neke specifične scene, ki je takšna sodelovanja že uveljavila kot metodo. Za Haina takšno sodelovanje ni nič novega, sam ima namreč za seboj že kar bogato zapuščino skupnih projektov z zasedbami, kot so Faust, Boris ali Sunn O))). Pravzaprav bi lahko rekli, da je sodelovanje z njim že kar svojevrstna referenca, ki lahko razmeroma mlademu bendu konkretno okrepi mesto na sceni. Sicer ne tudi v tokratnem  primeru, saj SUMAC vsekakor ni kar nek razmeroma nov bend, pač pa že od svojega nastanka velja za precej uveljavljeno ime. Kako ne bi, ko pa ga osmišljujejo glasbene ideje bivšega frontmana zasedbe Isis Aarona Turnerja in tehnično izpopolnjenega bobnarja benda Baptists Nicka Yacyshyna. Drži pa dejstvo, da album American Dollar Bill – Keep Facing Sideways, You’re Too Hideous To Look At Face On po dveh samostojnih albumih zasedbe SUMAC predstavlja njihovo prvo sodelovanje z drugim umetnikom. Otvoritev sezone par excellence!

Poti do odvodov sodobnega metala je seveda mnogo in izdelek American Dollar Bill – Keep Facing Sideways, You’re Too Hideous To Look At Face On zagotovo stoji na eni izmed teh poti ... To je pot, ki združuje stranpoti krautrocka, avantgardne in improvizirane muzike s prvinami doom metala in sludgea. Pot, ki sama po sebi orientira svoje bistvo po krautrockovski repeticiji, radovednosti eksperimenta in tehnični dovršenosti metalske metode vključenih glasbenikov.

Za čem torej stoji kombinacija ali raje navezava zasedbe SUMAC in Keijija Haina? To vprašanje se nam poraja predvsem zaradi dejstva, da gre v obeh primerih že za precej ikonične glasbenike, ki so s časom, vsaj v grobem, že izoblikovali lastne prepoznavne zvočnosti, ki pa se seveda lahko bolj ali manj uspešno spojijo z drugim izrazom.

Odgovor se skriva v potovanju zasedbe SUMAC v Tokio, kjer so se, popolnoma brez kakršnih koli priprav, s Hainom zaprli v studio in po nekaj seansah bolj ali manj improvizirane muzike preprosto izdali tokratni izdelek. Izraz, ki je izšel iz teh improviziranih seans, je nadvse zanimiva mešanica glasbenega jezika SUMAC in izstopajoče nepredvidljive Hainove metode muziciranja, ki je kot taka seveda prodrla do ospredja – to pomeni, da če bi to sodelovanje imelo frontmana, bi to nesporno bil Keiji Haino, SUMAC pa bi bili njegova neumorna ritmična lokomotiva.

Album odlikuje pet komadov, ki se raztezajo v trajanju od devet pa do dvajset minut. Glede na Hainovo osmišljanje muzike kot nečesa živega je ta glasba torej precej dinamične in muhaste narave, premika pa se od mestoma počasnih, psihedeličnih struktur, v katerih najbolj izstopajo detajli, vezani na eksperimentalnejšo plat albuma in njeno besedilno noto, za katero je odgovoren Haino, do impulzivnejših, masivnejših in agresivnejših momentov, za katerimi nedvomno stojijo SUMAC. Prepletanje obeh izrazov tako predstavlja pravo milozvočje za vsakogar, ki je vsaj malo naklonjen eksperimentalni strani muzike, poleg tega da je predhodno že osvojil tudi razumevanje dinamike dualizma na videz nasprotujočih si pojavov. Sodelovanje Keijija Haina in SUMAC se v smislu forme lahko znotraj specifičnih okvirjev prevaja kot nekaj že slišanega, videnega … A sodelovanje Keijija Haina in SUMAC konceptualno ne zmore biti drugega kakor nadvse aktualen izdelek, saj se tisto, kar ta zvok dela živ, skriva v odnosu muzičistov do njega in delno v njegovi neponovljivosti, kar pa je tudi že zgodba zase ...