Caldo Verde, 2015

Mark Kozelek, veteran neodvisne ameriške rock scene, ki dediščino americane, folka in ameriške tradicije singer-songwriterjev bere skozi izkušnjo rocka in punk rocka, je pod nazivom Sun Kil Moon povil novo ploščo, ki jo je – ironično ali ne – naslovil ‘Universal Themes’. Ta je prišla presenetljivo hitro po njegovi izdaji ‘Benji’, s katero je Kozelek Sun Kil Moon ponesel pod drobnogled in drobnosluh širše indie scene in hipsteraja, ki jih danes v pesmih in z odrov občasno opsuje, jih ozmerja s kmetavzi, jokavčki ali jih preprosto pošlje v tri krasne. In to kljub temu da je širša glasbena javnost enoglasno kričala, da gre za mojstrovino. In zakaj pa ne? Kozelek je že predolgo na sceni, skriti širši javnosti, kjer svojo navidezno skrajno osebno izkušnjo preko glasbe odrsko guli že vse od zasedbe Red House Painters dalje.

Z nekaj iskrivimi, morda tudi nepotrebnimi odzivi v digitalni javnosti, kot je bil denimo ‘War on Drugs: Suck My Cock’, si je scena domislila, da participira v njegovem svojstvenem dnevniku njegovega življenja, razprtega v javnosti preko javnih intervencij in njegovih pesmi. Ni kaj, finta rock mitologije ponovno na delu in ta se Kozeleka na njegovo senzibilno-robustno podobo lima na polno v obliki etiket, kot je neposrednost in seveda pregovorna iskrenost. Ta verjetno zveni iz preproste naracije njegovih pesmi, njegovega zgodbarstva, izpovedanega v prvi osebi, iz njegovega ravno prav zatemnjenega glasu v pol peti, pol pripovedni obliki. Pa tudi iz manka ustreznega kantavtorskega podoboslovja ter bolj ali manj nabuhlih poetskih manevrov, zatekanj v temo in svetlobo svetobolja, ter pretirano razparanih čustvenih izlivov ali rockerskega hedonizma. Vse je zelo običajno, vsakdanje, podano skozi sodobni kulturni milje zadnjih dvajsetih let. Pa najsi bo to filmski set nekje v jebeni Švici, v fabulous Milanu, v hip Williamsburgu ali v ‘Clevelandu, Ohio’ v lokalnem pajzlju. Kozelek in občasne osebe, frendi, familija, oposumi, preveč čustveno navezani ptiči, muskontarji, bendi in znane osebe so zgolj ogrodje za skrajno okleščeno pesnenje, ki na videz to noče niti biti. Kozelekove pesmi so morda najmanj literarne v svoji vsebini, v njegovih godbah in zgodbah ni sledi Kerouaca, niti Steinbecka, še manj romanticizmov. Vsaj v univerzalnih temah, ki nam jih servira, tokrat ne.

‘Universal Themes’ nam prinaša osem razvlečenih pesmi, v katerih se melodije, znanilke čustvenih klicev, razkrivajo zgolj občasno, potuhnjeno in potrpežljivo, bolj kot poudarki k naraciji kot pa nosilke čustvenega naboja pesmi. Morda zato v primerjavi s plato ‘Benji’ kritika pravi, da je nov album manj čustven. Pa ni, ponuja in uglasbuje čustva na drugačen način, preko daljših fragmentarnih zgodb, ki premeščajo čas in relacije lokalno-globalno, intimno in širše družbeno, da bi skozi te premostitve utelesilo univerzalno. Univerzalno, ki je paradoksno hkrati tudi izjemno osebno. Ob tem je suhoparno, vsakdanje, obupno nemelodramatično, brez karikiranj, brez pretiranih pretenzij o zanimivem pripovedništvu, brez spektakularnih likov z obrobja. V njih ni Waitsovih spačkov, Springsteenovih delavskih herojev, niti Reedovih povzdignjenih obstrancev. Oziroma smo pri Kozeleku to že vsi v svoji sivi vsakdanjosti z vsemi običajnimi problemi. Ti v spregi z njegovim glasom in glasbo prestopijo mejo in osupljivo preniknejo v močno čustveno usedlino, ki rezonira, a jo drnec pesmi že vleče dalje. Kot da bi Kozelek v maniri sodobnih zdravilcev čustev skozi cel album pritajeno tulil, da so čustva precenjena. Kot ‘Cry me a River Williamsburg Sleeve Tattoo Blues’ - refren, ki turobnost vsakdanjih življenjskih štorij sopostavlja hiperdoživljanju sodobnega miljeja Hiperdoživljanja, ki funkcionira pretirano na ravni podobe. Nenazadnje Justin Timberlake na ulicah Williamsburga izgleda echt hipster. Simptom te potrebe po intenzivnosti doživljanja v današnjem svetu je ena aktualnih interpretacij pričujoče plate, ki pravi ‘za nekoga, ki je v svojem življenju izkusil pravo tragedijo in ki piše, izvirajoč iz lastne avtobiografije, je plošča izjemno dolgočasna.’ Če kaj, je ‘Universal Themes’ ravno nasprotje tega, zanikanje instantnosti intenzivnega doživljanja. Je prej poetiziranje vsakdanjega, ki se razliva počasi in zahteva prisluh, celo večkratni prisluh. Zato dolga forma, ki seveda funkcionira drugače kot pesmi na plošči ‘Benji’. V osnovi Kozelek ob gostujočem bobnarju Stevu Shelleyju iz Sonic Youth, Chrisu Connolyju iz Desertshore na klaviaturah in Alexu Schwartzu na basu ubira ustaljene note, na meji med akustičnim folkom in zmernim kitarskim punk rockom à la pesem ‘With a sort of grace I walked to the Bathroom to cry’. Skozi dolgo formo pa se skoznje počasi razkrivajo finese, skrite tenzije, obrati, subtilni sloji, poudarki in občutljivi melodični prebliski, kot denimo v izjemni melanholiji ‘Birds in Films’.

Kozelek vsekakor ni in noče biti cmeravček, morda je prej včasih rahlo godrnjav tip srednjih let, občasno humoren, ciničen, melanholičen, rahlo pijan, otožen, redko vznesen, malce jezen, skratka tip iz vsakdana z običnim lajfom, ki se skozi pesmi vtiskuje v rock mitologijo, s tem pa briše jasno mejo med Kozelekom osebo in Kozelekom iz pesmi. Pesem je že sama po sebi medij, že preneseno in s tem spremenjeno sporočilo. Vse zgodbe v vsej svoji gostobesednosti njegovega nasičenega miselnega drnca so zgolj gradnik emocionalnosti, ki objemajo pesmi v celoti, čeprav v njih in iz njih vzniknejo zgolj občasno. Ravno pritajena emocionalnost pričujočih pesmi pa je tista moč pričujoče plošče, ki jo z nežnim zvenom drzno ubira kontra mainstreamu in ki običajnost povzdigne v poetičnost. In s tem čustvenost v formatu pesmi iztrga melodrami. In jo s tem naredi univerzalno, tako da lahko odrezonira tudi v nas samih, čeprav so nam zgodbe tuje. Sun Kil Moon oziroma Kozelek s plošče ‘Universal Themes’ je prej Bill Callahan kot pa Bonnie 'Prince' Billy. Kot our beloved Bill zna tudi on zgolj z verzom, kot je denimo ‘beer … thank you … beer … thank you …’, povedati več kot pa kup visokoletečih metafor in otožnih melodij.