Suzi soprano: Weltschmerz (Artičoka, 2023)

Sopranova Suzi, skoraj deset let stara tričlanska zasedba iz Krškega nas je pred enim mesecem pahnila v Weltschmerz, drugo daljšo, čeprav v resnici krajšo, dolgometražno studijsko ploščo. Ves ta čas, odkar jih poznamo zaresneje, je ta bend še vedno loud love trio vokalista Koritnika, kitbasista Mavsarja in bobnarja Kovača in je še vedno tudi pank in nojz rock bend v garažni poziciji.

Ob novih Sopranovih nam v misel sili prevpraševanje z bendovega prvenca Prividi iz leta 2017 – besede kje je pogum, kje je vizija, kje je svoboda v nas butajo ob tekstih, ki so tudi na novi plošči še vedno družbenozavedni, čeprav kdaj nerazumljivi, podobno pa se godi tudi inštrumentalnemu delu plošče. Suzi je zgledno iskrena tričlanska nažigaška postava glede družbenega ustroja in glede svoje muzike, ki jo pač rada špila in jo špila tako, da je v prvi vrsti všeč njim samim, šele nato nam, četudi bi morda vokalist Koritnik lahko rekel kakšno več na to temo. Namreč, da mu kak tekst ni blizu, ker mu ga napiše Mavsar.

Besedila so z izjemo prvega singla s plošče znova spisana v slovenščini, in če nismo česa zajebali, je to tudi edini bendov angleški komad. Pogovori z njimi razkrijejo, da je to zavedna in je tudi zelo hvalevredna odločitev in da je komad Heavy Rain nastal preprosto zato, ker Mavsar ni vedel, kako bi drugače podal misli kot pa v angleščini, kar morda porodi grozljivo misel ob tem, da danes, v času vseangleškoameriške prisotnosti, pač enostavno ne znamo več odbrati slovenskih besed, ne znamo več poiskati komada, ki ne bo zapet v angleščini, na kompu ne najdemo več funkcije, če je jezik operacijskega sistema nastavljen na slovenščino. Da ne bo pomote, nismo kakšne neprijetne osebe s preveliko mero ljubezni do domače grude in njenih simbolov in podobne krame, smo pa ljubitelji slovenščine, ker je to lep in speven jezik in predvsem ker se je v številnih primerih še posebej muzik na bolj ekstatični strani domačega spektra izkazal za precej boljšo izbiro, ki vodi na pot kreativnih rešitev podajanja razburljivih misli in občutij, tudi v primeru prvih protagonistov muzike, recenzirane v dotični Tolpi bumov.

Ob priložnosti izida novega albuma se zdi, da je tretjina zasedbe precej bolj zgovorna, kot je bila v času preteklih izdaj, kar se morebiti umesi tudi na novi plati, za katero lahko rečemo, da je slišati zagotovo produkcijsko bolj dovršena oziroma je slišati, da so se glasbeniki tega lotili nekako drugače. Komadi so manj zaruženi in zadušeni, uhajajo iz ene ravnine, čeravno so po drugi strani čistejši, strukture, menjave so jasne, več komadov pa tudi bolj razgibano, v večjih razkorakih tvori melodije in prav prijeten privlak, ki album naredi poslušljiv, priljuden kljub njegovi energični ekspresiji, sicer takšni, ki je ne bo zmogel prebaviti vsak poslušalec lepe slovenske rockerske glasbe.

Tudi pri Suzi je jasno, da je gonilna sila ustvarjanja dobre glasbe tukaj resna ljubezen do glasbe same, do tega, kako, kot pravijo sami, speljati akord v mnoge akorde in stvoriti komad, in čeprav teh akordov morda ni toliko, je pomembno, kako ti stojijo in si sledijo. Z leti se je za žmohtnejši del slovenske scene izkazalo, da je za manjše, a izstopajoče bende pomembno, če ne nujno, predvsem to, da glasbo ne glede na doseg z veseljem in strastjo in bolj ali manj zastonjsko ustvarjajo, da o njej ne glede na to, kako preprosto ali predivje je komu lahko ta glasba na koncu slišati, razmišljajo precej bolj pogosto in tudi bolj poglobljeno kot drugi, uspešnejši bendi, ki se osredotočajo predvsem na domet te glasbe in njeno prepoznavnost oziroma prepoznavnost njenih ustvarjalcev. Če ti po žilah ne teče tak tip krvi, ki v možgane butne in sproži tresljaje v koži, kadar vidiš deset točk na velikem načičkanem ekranu ali kup evrov na bankomatu, temveč kadar snuješ ali poslušaš glasbo, potem ti pač ostaneta mala scena in žgoča ljubezen do glasbe edina bilka, ki se seveda trga, morda bolje, gnije, z vsakim novim dnevom v današnji, bodimo iskreni, kreativno in energijsko izčrpani dobi. A morda pustimo moraliziranje za kak drug trenutek v življenju in ga ne trosimo med premlevanjem o bendih, ki jih imamo na testu tokrat.

Ploščo Weltschmerz odpre zelo zapomnljiv štiridesetsekundni uvod z žmohtnim rifom in bobni, ki se prelomi v ravno prav dolgo koračnico. Če bi bila ta koračnica malo daljša, bi nam šla na kurac. Bend komad stopnjuje z besedami ne bi rad lagal, nato pa znova dočakamo uvodni rif, ki ga glasbeniki ponovijo skupaj s strukturo uvoda. Z veseljem ju ponovno použijemo, potem pa uleti precej globoko zategnjeni del, ki poruši pričakovano formo komada in ga dvigne na nov nivo. Aparat za instant je verjetno najboljši komad tega albuma, ki sestoji iz sedmih, za Suzi značilno krajših, večinoma triminutnih, strnjenih komadov z močnim nastrojenim ritmom. Ritem gradijo butajoči bobni, ki so v preteklosti kdaj narekovali tudi plesnejše korake, a na novi plošči tisti dokaj nenavaden diskoidni duh Sopranovih, o katerem je pred nekaj leti pisal Andrej Dujc, izgine v polnejšem zvoku, morebiti posledici drugačne postsnemalne obravnave narejene glasbe, in se v težko opisljivem smislu pretvori v enako energično celoto komadov, ki pa zveni nekako drugače. Nemalokrat se ob ključnih trenutkih sliši samó udrihanje bobnov, ki lahko samostoječi v komadih pogosto zvenijo dolgočasno, a na tem albumu ne.

Dodaten izstopajoč komad je poleg skladbe Džehenem tudi že omenjeni Heavy Rain, edini v angleškem jeziku in edini, za katerega smo zasledili razkritje teksta. Pripravljen je iz kdaj precej nenavadno skolažiranih podob, ki jih zunaj mnogih zgodovinskih predpisov ni ubesedil osrednji vokalist, temveč tisti s strunami pod prsti. Heavy Rain nekako štrli iz seznama skladb, ne zaradi zvoka ali zgradbe ali jezika, temveč se zdi nekoliko nerodno postavljen za komadom Dobra izguba časa, ki mestoma podaja bolj pankrockerski vajb, a k sreči ni produkcijsko tako slečen ali nešumeč, da bi postal dolgočasen v stilu mnogih domačih mladih nažigaških bendov.

Album Weltschmerz mine bliskovito, morda se nam malo zaustavi le nekje pri komadu Vročica II., ki stoji pred zaključnim Nikenen in ki vsebuje nekaj več zvočne miline, umirjenosti, ki je, roko na srce, ta bend res ne potrebuje. Na plati se tako najde vzoren šop komadov, zaradi katerih ta album v liniji bendovih dosedanjih izdelkov stopa naprej, ne stoji na mestu, pri čemer bend pozivamo, naj se tudi ne zaustavi. Tako da, fantje, za počasnejše ritme zaženite nov bend, naj Suzi neumorno drvi še naslednjih deset.

Woygn: Ascendance (samozaložba, 2023)

Če ste kdaj obiskali kak koncert slovenjgraških Britof, potem veste, kako vsaj dva člana tega tria utelešata poanto glasbenika, predvsem pa poanto rekla, da se kvaliteta muzike zares potrdi šele z nastopom v živo. Dva slovenjgraška glasbenika, ki sta delovala ali še vedno delujeta v več težjekitarskih bendih, med drugim tudi v fascinantnem stoner bendu Britof z za slovensko sceno zavidljivo dobrim drugim studijskim albumom Ruins iz lanskega leta, Jan Laznik in Alex Paradiž, sta pod imenom Woygn konec maja letos izdala štirikomadni EP Ascendance.

Zametki benda segajo v leto 2020, ko je Laznik začel snovati kitarske rife, ki jih ima bojda že na pretek, pridružila pa sta se mu še neimenovani bobnar in pa Laznikov dolgoletni sogodbenik Paradiž z basom. A vsi poznamo tisto slovensko vižo o pomanjkanju bobnarjev in pri nekaterih bendih tudi vižo o neumornem rotiranju ali pa nenehnem menjavanju teh udrihačev. Neznani bobnar je tako iz Woygna odpadel, za studijsko snemanje ga je malo nejevoljno nadomestil kar basist Paradiž, vloge pa so se za novi projekt nekoliko obrnile. Vodilne vokale je prevzel kitarist Laznik, ki ima precej bolj grandževski način izražanja v primerjavi s Paradižem, na plati spremljevalnim vokalistom, ki se nam izza bobnov na odru in s cedejk dere v bendu Britof. Laznik pa ima pravzaprav tudi takšno barvo glasu, ki bolj pritiče bendom zadimljenih poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Album otvori rif, ki v spomin kliče rife ameriške, v primerjavi z Woygnom prav puhaste zasedbe All Them Witches, a se ta spomin zelo hitro popolnoma razblini v nadaljevanju komada in tudi albuma kot celote. Pretežno enakomerno nas Woygn drveče vodita med mastne bas linije in boleče izpiljene kitarske rife ter samotne solo razturačine, ob tem pa glasbenika ponudita še glede na celoto bolj poredko posejan, a neredko gost preplet dveh glasov, od katerih vendarle prevlada Laznikov, ki vsebinsko premleva tegobe današnjih dni, navrže pa tudi kakšen vpogled v domišljijski svet z njegovega bralnega seznama.

Našo na težjekitarskem področju bolj ali manj stagnirajočo glasbeno sceno sta torej Laznik in Paradiž obogatila s štirimi daljšimi sviraškimi komadi, ki so enako žmohtni kot muzika benda Britof in krčijo srce neprimerljivo močneje kot marsikateri metalski bend pod Alpami. A podobno kot leta 2021 pri takrat še dvočlanskem svežem pišu na domači sceni v obliki blackmetalskega projekta Kamra tudi v tem novem doomstrskem stoner projektu, katerega izid je na enak način presenetil vsaj tiste zunaj ožjega kroga ljubiteljev pokopališkega rokenrola, trenutno manjka bobnar. Manjka vsaj za obvezno živo izvedbo glasbe, ki je v studijski obliki brezhibna in v širšeevropskem doom, stoner, sludge ustvarjalnem prostoru podobno kot glasba Britof znova udejanja največjo mero kvalitete in privlačnosti, kar je slovenska scena v tem zvočnem okviru in v tem trenutku premore.