Top Dawg Entertainment/RCA, 2022

Kar pet let smo morali čakati na najnovejši album ameriške R&B izvajalke iz St. Louisa, a to ne pomeni, da je SZA oziroma Solána Imani Rowe povsem poniknila v obskurnost. Daleč od tega. V času, ki je pretekel od njenega prvenca CTRL, smo jo lahko slišali v neštetih projektih v obliki singlov ali pa je glasbenica pri njih sodelovala kot gostujoča izvajalka. Pet let hiatusa od obsežnejšega avtorskega projekta je SZA izkoristila tako za nadgradnjo zvoka kot tudi za osebnostno rast. V začetku decembra so se predvidevanja o novem albumu naposled izkazala za resnična. SZA je izdala obsežno ploščo SOS, na kateri najdemo triindvajset skladb. Kot prvenec CTRL je tudi novi album izšel pri Top Dawg Entertainment, založbi, ki jo povezujemo predvsem z rapom, prav povezava rapa in R&B-ja pa je posredno vplivala na končen zvok albuma SOS.

Z albumom CTRL je leta 2017 glasbenica na novo zarisala smernice R&B albuma. Zmesi žanrov, ki so nastale v času ustvarjanja prvenca, so predstavljale iztočnico za vse nadaljnje projekte SZE. Ob močni podpori gostovanj je ponudila album, ki je predstavil poglobljen vpogled v njena razmerja in njihove vzpone ter padce. Če je bil CTRL osredotočen na razkrivanje različnih vidikov njenega ljubezenskega življenja, so na novi plošči v ospredju posledice, ki jih pustijo odnosi na ljudeh. Na albumu se posveti poglobljenemu razmišljanju o sebi in o bolečinah, ki so jo spremljale od adolescence naprej, vendar ne slišimo zgolj negativne plati; album se namreč začne udarno, s polno mero samozavesti in zanosa. Prav ta dvojnost je glavno gonilo najnovejšega albuma, vsaj kar zadeva tekstopisje. Ob poslušanju slišimo SZO kot močno osebnost, ki ima življenje pod nadzorom, je srečna in uspešna, a nas glasbenica lahko že v naslednji skladbi znova preseneti, ponekod z morda za koga celo pretirano čustveno izpovedjo. Takšna izpoved poslušalca zbliža z glasbenico, z njenim življenjem, ki prek medijev in družbenih omrežij ne pride do izraza oziroma je, bolje rečeno, prikrito.

Zvočno se SZA ponovno giba v žanrih, ki so jo spremljali med odraščanjem. Osrednja razlika s prejšnjim albumom se kaže predvsem v večjem številu akustičnih skladb, tistih MTV-jevskih najstniških pop balad, ki se na radiih niso znašle že kakšnih dvajset let. Akustična kitara, ki smo jo od nekega modela poslušali na vsakem oddihu ob morju, skupaj s tekstom, s katerim se lahko poistoveti vsak najstnik, ki ravno preživlja razhod s takratno večno ljubeznijo. In ga seveda nihče na svetu ne razume. Te skladbe nas ob prvem poslušanju ujamejo malenkost nepripravljene, ker, strogo gledano, v smislu zvoka morda ne sodijo na album. A ob manjšem premisleku vidimo, da SZA s skladbami, kot so Nobody Get Me, F2F in Special, pred nami resnično razpre svojo ranljivost. Z dodanimi pop rock baladami, glasbo, ki so jo doživele verjetno vse generacije, rojene v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ne nakazuje zgolj osebnostnih premikov, temveč tudi premike v zvoku, album SOS pa ponudi edinstveno poslušanje, ki nas z vsako skladbo premakne drugam.

Pred izidom albuma SOS je izšlo pet singlov. Komad Good Days, ki je izšel že leta 2020, je bil od vseh izdanih skladb še najbolj SZA-jevski. In ne bomo lagali, če bi šlo za edini singel z nove plošče, bi se pripravili na SZO, kot jo poznamo; R&B izvajalko z občasnimi rap vložki. A z vsakim naslednjim izdanim singlom se je razkrila vse bolj osebna plat SZE, tudi produkcijsko je glasbenica vsak komad nadgradila. Ob izidu albuma tako nismo imeli veliko iztočnic, kaj zares pričakovati od celote. Naslovna skladba SOS nas je pripela in pripravila na divjo vožnjo. Z bogatim zvokom in soulovskim semplanjem se SZA predstavi kot trdna oseba, ki ne prenaša bulšita, po drugi strani pa v glasbo pronica nekakšna bipolarnost. Predvsem imamo v mislih skladbi Blind in Far, s katerima ustvarjalka ponudi globok vpogled v svojo notranjost, takšna igra dveh čustvenih stanj pa vztraja skozi celoten album. Skupaj s SZO doživljamo vzpone in padce in jih ničkolikokrat čutimo tudi sami.

SOS je obsežna plošča, ki pripoveduje zgodbo SZE o njej sami, o njenem razmišljanju, njeni notranjosti. Besedilom o počutju in občutkih je glasba popolnoma komplementarna. Nemalokrat se namreč zgodi, da besedila ustvarjalcev govorijo nekaj povsem drugega od tega, kar nam ponudi zvočna plat muzike. V primeru SZE ni tako. Resda so nekateri komadi zanimivejši oziroma bolj poslušljivi, a ko poslušamo album kot celoto, se prav vse skladbe kot koščki mozaika dopolnijo in sestavijo v koherentno celoto.