Unit, 2014

V zgodovini popularne glasbe ni nič nenavadnega, če se glasbenik večkrat vrača k svojim starejšim skladbam in jih obdela ali, bolje rečeno, predela v duhu svojega trenutnega čutenja. Tako je tudi istrska pevka Tamara Obrovac nekatere svoje skladbe večkrat predelala in jim, odvisno od tega, s kakšno zasedbo je tisti hip igrala, vsakič znova dodala kakšno zvočno ali aranžmajsko posebnost. Na svoji letos objavljeni plošči »Ulika Revival« pa je v težnji starim skladbam nadeti nov zvok šla korak dlje, saj je znova zbrala kvartet, s katerim je leta 1998 posnela album Ulika in ga, z izjemo dveh skladb, v celoti znova posnela.

Razlogov za takšno početje je bilo več, med pomembnejšimi je gotovo ta, da se je kvartet, ki ga ob Tamari sestavljajo pianist Matija Dedić in Tamarina zvesta ritem sekcija Žiga Golob na kontrabasu ter Krunoslav Levačić za bobni, znova srečal leta 2011 na koncertu v istrskem Grožnjanu, kjer so člani ugotovili, da so stare skladbe interpretirali drugače, s svežim ustvarjalnim zagonom. Nemara je k novemu pristopu do starega gradiva svoje prispevala tudi koncertna kilometrina, ki jo imajo člani kvarteta za seboj, ter v primeru omenjene ritem sekcije in Tamare, ki skupaj igrajo skoraj 20 let, tudi zvočna empatija, ki si jo ta trojica gotovo deli.

Čeprav je ta album drugi v Tamarini diskografiji, sama zanj meni, da je prav na njem prvič predstavila svoje samosvoje videnje zlitja jazza in prvin istrske ljudske glasbe, kar je bil razlog več za ponovno snidenje z dobro znanimi pesmimi. Le-te zares zaživijo novo življenje, saj je v igranju kvarteta čutiti dozorelo veščino, ki so jo z leti osvojili, in predanost, ki jih ni nikoli zapustila. Muzičisti si vzamejo čas, da skladbo odenejo v pravšnje barve, jo zaženejo v pravo prestavo, preden se v navidez krhko sestavljeno, a zelo zračno in prostorno zvočno sliko naseli Tamarin glas.

Njen vokal se gibko giblje med idiomi istrskega ljudskega petja in jazzovskih fraziranj, ne da bi se pri slednjih zatekala pri preverjenih ali zastarelih oblikah vokalizacije. Nasprotno, pevka nas osvoji ravno z zlitjem dveh različnih načinov petja, še zlasti, ko se poigrava z zlogi, kar je že tako značilnost obeh načinov petja, a njeno tenkočutno skakljanje po istrski lestvici in podaljševanje tonov nam dajo jasno vedeti, koga in kaj poslušamo. Tamara je mojstrica ustvarjanja notranje tenzije, ko s ponavljanjem kakih besed ali le zlogov – ki včasih nič ne pomenijo oziroma delujejo kot pripevi – iz na začetku preprostih pesmi ustvari omamni meander mnogoglasja. 

Pri tem jo zasedba spremlja na več načinov oziroma ravneh: ponekod se trojica inštrumentalistov melodijsko in ritmično podredi petju, še raje pa se predaja odklonom, inventivnim prebliskom, improvizaciji, zastranitvam v ritmu in dinamiki komada. Med naslovi, kjer posebej pride do izraza nekonvencionalno razmerje med spremljavo in Tamarinim vokalom, je skladba »Joh«, kjer se v srednjem delu skladbe vsi štirje prepustijo navdihnjeni medigri in si dodajajo zvočne drobce, zanke in vzorce. Še en biser z albuma je »Črno zlo«, ki ga je sicer Tamara večkrat predelala; ta jamrajoča, a spet šegava pesem, za katero je besedilo napisal Milan Rakovac, se tokrat delno napoji tudi v bluesovskem in soulovskem občutenju, čeprav je osnovna podaja šaljivega besedila v osnovi raperska.

Podobno pisane so vse skladbe z albuma; v nekaterih je čutiti kanček več istrskega melosa, in sicer ne le v petju, temveč tudi v inštrumentalni spremljavi, drugod se bend prepušča prostemu toku asociacij in v slogu modernega liričnega jazza niza impresije in asociacije. Ali pa skladbo razgrajuje na osnovne celice, ki jih potem z drobnimi intervencijami v zvenu drobi naprej ali, nasprotno, bolj zaobli in znova sestavi. V glasbi so pretkano vpete tudi prvine drugih slogov in obdobij, od stare in nove klasike prek klasičnega jazza pa vse tja do funka in modernih nalomljenih ritmov.

S tem albumom je Tamara Obrovac znova potrdila svojo posebnost na jazzovski sceni; znanim skladbam je njen kvartet ne le znova vlil novo življenje, temveč jih je zvočno in aranžmajsko ter izvedbeno scela prenovil. Čeprav so nam znane od prej, jih poslušamo radovedno in s presenečenjem, tudi čudenjem; čakajo nas drugačni poudarki, zasuki, tudi novi pomeni ... Z vračanjem na svoje začetke se je ta izjemna istrska glasbenica podala na novo pot, osvežena in znova osmišljena. Taka nas tudi kmalu obišče, in sicer 20. januarja 2015 v Klubu Cankarjevega doma. Tisti, ki smo jo že slišali v živo, vemo, da na odru skladbe zazvenijo spet drugače kot na posnetkih. In boljšega recepta za dolgoletni uspeh gotovo ni: da si vedno isti v svoji drugačnosti!