Tamara Obrovac Transadriatic Quartet: TransAdriaticum

Alessa Records, 2019

Tamara Obrovac, istrska pevka, znana po svojem prepoznavnem in sugestivnem združevanju tradicionalne istrske glasbe in jazza, je večino svojih albumov posnela s spreminjajočo se, a obenem dokaj ustaljeno zasedbo Transhistria Ensemble. V njej je združila hrvaške, slovenske in italijanske glasbenike, zato tudi tako ime zasedbe s predpono trans. Enaka predpona pa zaznamuje tudi ime njene najnovejše zasedba TransAdriatic Quartet, v kateri od starih znancev najdemo le hrvaškega bobnarja Krunoslava Levačića, prvič pa Tamara v njej sodeluje z dvema italijanskima jazzovskima glasbenikoma. To sta kontrabasist Salvatore Maiore in pianist Stefano Battaglia. Slednji je znan po številnih albumih za založbo ECM, pri kateri objavlja od leta 2005, pri nas pa ga poznamo tudi po albumu sodelovanja windS s Samom Šalamonom.

Takoj je treba povedati, da skladbe z albuma TransAdriaticum v ničemer ne razkrivajo dejstva, da pevka z omenjenima italijanskima jazzistoma sodeluje prvič, saj četverica igra izjemno osredotočeno, navdihnjeno in zbrano, kot da to počne že leta in leta. Nove skladbe, ki jih je, z eno izjemo, spisala Tamara, že na prvi posluh zazvenijo drugače od njenih prejšnjih del. Najbrž je že narava zasedbe – pa čeprav je že delala v kvartetu s pianistom – terjala bolj meditativne in introspektivne skladbe, v katerih je veliko prostora namenjenega tišini, premolkom in postankom. Člani kvarteta imajo tako obilo prostora za lastne intervencije ali poudarke in čeprav je v ospredju seveda glas, imajo vsi inštrumenti enakopravno vlogo v pletenju lirično vznesene in mestoma skrivnostno zveneče glasbe.

K takšnemu vzdušju gotovo prispevajo Tamarina besedila, tokrat za nekaj odtenkov manj nagajiva kot sicer, pač pa po tematiki temačnejša, v katerih se avtorica sprašuje o manj svetlih prvinah našega bivanja in čustvovanja. Težke in pregnantne besede poslušalca vabijo k zbranemu poslušanju, nemara kar poistovetenju z lirskimi subjekti, ki v pesmih nastopajo in ki jih Tamara s svojo zavzeto interpretacijo sproti ustvarja iz svoje domišljije, kot bi bili zares iz krvi in mesa. Kot je njena navada, je posegla tudi po verzih drugih mojstrov besede, dveh hrvaških pesnikov in dveh italijanskih pesnic. Poimensko so to Milan Rakovac, Vladimir Nazor, Carmela Ronchi in Rosanna Turcinovich. Slednja je spisala pesem Trukinja, ki izstopa ne le po tem, da je, kot tudi še ena druga skladba, zapeta v italijanščini, marveč tudi po tem, ker je v primerjavi z drugimi skladbami precej živahna.

Med vrhunce albuma gotovo sodi pesem Mrež zvizdami ali po angleško Interstellar. Gre za otožno, a hkrati po poetični moči navdihujoče spopadanje s človeško minljivostjo oziroma pripravo na odhod med zvezde. Tamara se v pesmi pogovarja s pokojno babico Uliko, ki je nanjo veliko vplivala in po kateri je naslovila svoj leta 1998 objavljen drugi album ter njegovo svojevrstno rekonstrukcijo Ulika Revival iz 2014. Mriž zvizdami kljub težki, ominozni temi odlikujeta zračnost v pristopu in malone ležerna izvedba, ki pa ne zmanjšuje resnosti in vzvišenosti sporočila. Tej pesmi sledi še bolj elegična Slavuj piva, katere nosilni, na klavirju zaigrani poltoni prikličejo nadvse temačno vzdušje, da jo je kar težko poslušati. K sreči sledi omenjena Trukinja, naslovljena po istrski besedi za koruzo.

Izraz trukinja izhaja iz starega italijanskega imena za to jestvino – grano turco oziroma turško zrno –, kajti v starih časih je bila vsaka novost tako ali drugače povezana z Vzhodom. Komad Trukinja je tudi lep primer izvrstnosti tokratnih Tamarinih soglasbenikov. Pesem vpeljeta bobnar in basist, ki tokrat na strune igra z lokom, medtem ko pianist v ozadju barva in dodaja nianse. Basist in bobnar si sredi pesmi vzameta čas za hudomušni solo, ki je hkrati grobo zveneč in prefinjen. Podobno kot jedi iz koruze v Istri v bistvu veljajo za fine oziroma specialitete. Lahko potegnemo kar vzporednico med koruzo in Tamarinim siceršnjim početjem – nekaj, kar je na prvi pogled videti vsakodnevno in skrajnje običajno, zna glasbenica odeti v sila občutljive in zapletene zvočne in besedilne zgodbe, ki bi jim težko našli par.

Na albumu TransAdriaticum najdemo tudi samosvojo predelavo jazzovskega standarda Afro Blue tolkalca Monga Santamarie, sicer nemara najbolj znanega v Coltranovi različici. Pevka ga pošteno predrugači in prikroji svojim osnovam delovanja, ki jih je zakoličila že na začetku glasbene poti, ko je zapisala: »Jazz je moja svoboda, moje korenine so moja notranja resnica.« V skladu s tem motom je skladbo preimenovala v Afro Blue Istra in zanjo napisala novo besedilo ter jo harmonsko odela v istrsko lestvico. Medtem ko Battaglia istrsko harmonijo dodaja s preprostim preigravanjem nekaj sinkopiranih tonov, je Tamara pretkano uzrla podobnosti med izvirnikom in zvenom lastnega podnebja ter ju združila v mikavno skladbo, ki prekipeva od invencije in iskrivih besedilnih ter zvočnih domislekov. Rezultat je neke vrste potujitev znanega komada, ko vanj vdreta istrska lestvica in za Istro tipično petje v zlogih ta-na-na.

Pohvaliti gre tudi oblikovanje albuma in informativne hrvaško-angleške spremne knjižice, ki ju krasijo slike Tamarinega očeta Ivana, ki je žal preminil dober mesec pred izidom tega nemara najboljšega albuma istrske pevke. Album krasi odlična produkcija, lepo zaobjet zvok, v katerem je vsaka nadrobnost, bodisi v ospredju bodisi v ozadju, jasno slišna. Basist z mehkimi, zaobljenimi toni, bobnar z asketskim in pridušenim božanjem činel, pianist s premišljeno igro med premolki in kristalno jasnim zvokom. In kajpak Tamara s svojimi vokalnimi modulacijami, podaljševanjem vokalov in igranjem z zlogi. TransAdriaticum brsti od poglobljene medigre, tenkočutne Tamarine interpretacije in imenitno zniansirane celostne dinamike pesmi, ki – čeprav so povečini otožne in introspektivne – izžarevajo nevsakdanjo življenjsko slo.