Latency, 2024

Ženski vokalni duo Tarta Relena iz Katalonije nas je spet pritegnil s svojim svežim pristopom k interpretaciji ljudskega izročila. Obuja izumirajočo vokalno glasbo preteklosti, takó posvetno kot cerkveno, in išče povezave v pevskem izročilu Sredozemlja. V ospredju sta skoraj vedno dopolnjujoča se glasova, včasih pa ju podpirajo še elektronska zvočila. 

Tarta Relena sta navdušili že s svojo prvo izdajo Ora pro nobis. Tam so svoje mesto našle denimo skladbe Majorčanov, Krečanov in sefardskih Judov. Minimalističen pristop je nekoliko zamejil eklektičnost samih podob, jezikov in melodij. Še bolj se nam je prikupila njuna plošča iz leta 2021, Fiat Lux. Ta je bila tematsko in zvočno še bolj spojena, skladbe so se pretakale ena v drugo, ritmi so bili odbiti in kontrasti učinkoviti. Za to so poskrbeli tudi efekti, ki so glasovom dodajali mističen podton. Dinamika skladb je vedno silovito izpostavljala čutnost, ki je izstopajoča prvina vokalne glasbe.

Z novo ploščo És pregunta se Helena Ros Redon in Marta Torrella i Martínez še naprej oddaljujeta od žanrskih oznak, kot so klasična, folk in world glasba, ter gradita lastno identiteto. Glasba je hkrati antična in futuristična, tokrat s še močnejšim prepletom surovih in elektronsko predelanih glasov. Primer je denimo nenavadna skladba Tamarindo, v kateri je vokal nekoliko razčlovečen. Glavni motivi se sučejo okrog človekovega boja z neizogibnimi nerazumljivimi silami, kot pač pritiče starodavnim tekstom. Ob večnih mističnih tematikah se sodobnost zazdi še kako pragmatistična, in morda želita Tarta Relena prav to tudi doseči. Videospot skladbe Si veriash a la rana je s kadri v ruševinah, obrednimi predmeti in minimalistično koreografijo kar nekoliko podoben Paradžanovim filmom, ki se ukvarjajo z istimi tematikami. Podobnost je prevelika, da bi lahko bila naključna. Tudi glasba naslika podobno sceno z repeticijo, solističnimi napevi, kontrasti in distorzijo.

Druga zaporedna skladba Mille risposte je eden takojšnjih hitov s trzajočim sintetizatorjem, ki smo ga spoznali že na predhodni plošči. Uho lovljiv napev je spretno prepleten s skoraj šepetajočimi verzi. Galenismós je še ena takšna skladba, ki pa je veliko manj spevna, preizkuša namreč meje vokalne izvedbe tako v razponu kot v ritmični dekonstrukciji zlogov. Zadnja zloga kal–ma nas popeljeta v uvodno žvrgolenje naslednje skladbe, ki mu kmalu sledijo globoki glasovi. Ti se ob koračniškem ritmu počasi povlečejo na plano in spremenijo v res simpatično etno popevko, ki se zaključi z retro prizvoki kitare in nas postavi v vmesni čas sodobnosti in antike. 

Kljub temu da je med skladbami kar nekaj klasičnih cerkvenih napevov, nikoli ne doživimo takšnega udarnega kontrasta kot recimo med skladbo Stabat mater s prejšnjega albuma. Vendarle pa nas Odniramat prevzame na drug, tenkočuten način. Zaključne tri skladbe so preprosto žalostne in lepe. Fraza, ki si jo bomo sposodili iz spremnega besedila, drži kot pribita: »Tarta Relena nam res zlezeta do kosti.« Njuni glasovi so razločni, včasih srhljivi, včasih nebeško čisti, včasih domačno nepopolni. Gre za interpretacijo izročila, ki uspe biti dovolj abstraktna in minimalistična, da jo lahko občudujemo, in je, ne da bi iskala bližnjice, hkrati dovolj enostavna in zabavna, da lahko zraven uživamo. Nemogoče bi ji bilo očitati nehvaležnost do izvirnikov ali pa obratno, prestrogo oklepanje tradicije. Kot film Granatna barva oziroma Sayat Nova omenjenega armenskega režiserja je plošča És pregunta popolna, razen tam, kjer nalašč ni. Zvočno je nekoliko bogatejša od predhodnice, a nikakor prenasičena. Zato spada v tisti ozek presek univerzalnih umetniških del, ki se nas enako dotaknejo ob prvem in zadnjem srečanju, le na drug način.