Taylor McFerrin: Early Riser

Recenzija izdelka
26. 7. 2014 - 19.00

Brainfeeder, 2014

 

Taylor McFerrin je ameriški DJ, klaviaturist, beatboxer, producent in najstarejši sin Bobbyja McFerrina, ki ga svet najbolje pozna po hitu 'Don't Worry, Be Happy' iz leta 1982. Od takrat je minilo veliko časa in špekulacije glede očetovega vpliva na sinovo glasbo in življenje so tu brezpredmetne. Očetova slava morda deluje McFerrinu v prid, a glasba, ki jo ustvarja, je daleč od Bobbyjevih improviziranih vokalnih podvigov, ki pa jih sicer lahko slišimo tudi na danes obravnavani plošči. Taylor McFerrin namreč ustvarja slikovito elektronsko glasbo z derivati jazza, hip hopa in soula, pri tem pa ohranja svežino in inovativnost, zaradi katerih gre vsekakor za eno najlepših letošnjih glasbenih presenečenj.

McFerrin zajezi glasbo z ohlapnimi idejami oziroma osnutki  in s tem ustvarja vtis nekakšne distance, ki glasbi omogoča navidezno spontanost, organskost in posledično nepredvidljivost. Te sicer jazzu inherentne lastnosti so tu čudovito utelešene v elektronski glasbi in lahko bi rekli, da s tem McFerrin na neki način elektroniki vdihne življenje. Komade gradi tako, da v njih ohranja neko usmerjenost in jim obenem pušča dihati celo, ko dosežejo visoko kompleksnost in vsebujejo veliko elementov, ki pogosto delujejo skoraj nepregledno. Pesmi zato pogosto zbledijo iz spomina, saj se hitro izgubimo med številnimi melodijami in inštrumenti oziroma zvoki, kar pa nam ne prepreči, da bi zapopadli njihovo vzdušje. Ravno ta občasna nepreglednost nas popelje bliže duši plošče, ki na vsak način sili iz njenih zapletenih struktur. Album tako ne stremi k spevnosti in zapomnljivosti, saj melodije niso preproste in se le redko ponavljajo. Namesto tega nam plošča na prvem mestu ponuja čisti glasbeni izraz, ki je prav zaradi te konceptualne ohlapnosti toliko bolj naraven.

McFerrin naj bi na tem očitno zelo dobro premišljenem albumu delal skoraj šest let ter vmes komade že docela preoblikoval in svoj vokal postavil v ozadje oziroma ga nadomestil z vokali številnih gostujočih. Ti so na albumu pozorno izbrani in pogosto zadržani, da glasbe ne otežujejo s svojo prisotnostjo, hkrati pa jim uspe prizemljiti siceršnjo inštrumentalno breztežnost. Album je pester in raznolik ter hkrati ohranja McFerrinovo umetniško integriteto, kar je pohvalno zlasti ob tolikšnem številu gostujočih artistov. Z eklektično združitvijo lastnih raznovrstnih glasbenih preferenc ustvari svojstven, svež in inovativen stil, v katerem uteleša konceptualno preprostost in tehnično kompleksnost jazza. 

Morda ena najboljših lastnosti plošče je njena lahkotnost, zaradi katere mine hitreje, kot pričakujemo. Glasba je namreč kljub na trenutke skoraj nepreglednim strukturam povsem neobremenjujoča. Lahko se jo trudimo osmisliti in urediti, a misli hitro odplavajo stran in plošča nam lahko služi kot prefinjeno miselno ozadje ali na trenutke celo kot nekakšna eskapistična mantra. Problem nastane le pri nekaterih odsekanih koncih komadov, ki trdno prehajajo iz enega v drugega in tako prekinejo to našo morebitno eskapado. Skoraj vsak izmed dvanajstih komadov na plošči lahko deluje samostojno, hkrati pa nobeden izmed njih ne izstopa tako, da bi ostale zasenčil. V tej usklajenosti pa so komadi vseeno dovolj pestri, saj plošča niti za trenutek ne postane monotona.

Vzdušje na plošči je nekakšna sodobna, a s preteklostjo otežena fragmentirana urbana izkušnja, ki ji je z besedili dodana tudi ljubezenska nota. Deluje racionalno in študiozno dodelana ter hkrati svobodna, prostorna in pravzaprav estetsko preprosta.

 

Taylor McFerrin - Postpartum
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.