Debemur Morti Productions, 2016

Francoski založbi Debemur Morti oziroma njenim varovancem smo na valovih Radia Študent v zadnjem času že namenili nekaj pozornosti. Tokrat pa se v Tolpi bumov posvečamo še eni besneči entiteti, ki podobno kot ostali ustvarjalci iz njihovega kataloga z veliko žlico zajema iz idejnega bazena dušnega nemira in se oprijema več različnih izraznosti, ki jih tovrstne halucinatorne in moraste perspektive velikokrat posvojijo, običajno z zelo samosvojimi razlogi.

Zasedbo Terra Tenebrosa sestavljata dva nekdanja člana v posvečenih krogih dobro znane švedske hardcore zasedbe Breach in še tretji neznani pripadnik. Ja, tako je: tukaj imamo opravka s še eno združbo, ki svojo »pravo« identiteto skriva za skupno bendovsko masko oziroma maskami – tako v smislu prispodob kot gole fizične pojavnosti. Trije člani slišijo na imena The Cuckoo, Hibernal in Hisperdal, ni pa nujno, da so za temi imeni vedno iste osebe in da vsi vedno poprijemajo za iste inštrumente. Skrita identiteta izvira predvsem iz dejstva, da je bila zasedba prvotno zamišljena le projektno, da niso načrtovali živih nastopov in so se pri oblikovanju svoje podobe ravnali zgolj po tem, da že sama po sebi predstavlja umetniško delo. Strašljive fotografije in utesnjujoče oblikovalske rešitve so prevzeta imena le še dodatno nadgradile v nekaj skrivnostno grozečega in skrb vzbujajočega.

The Reverses je njihova tretja dolgometražna plošča. Katerikoli njihov album bi bilo nemogoče opisati brez omenimbe prevladujoče ideje boja z in izganjanja temnin. Cinično bi lahko rekli tudi, da gre za skupek dodelanih preganjavic, v katere je bilo vloženih veliko preveč energije. A enako verjetno je tudi, da so te paranoje najbolj smiseln način odzivanja na in sprejemanja palete okoliščin, ki jih bend skozi glasbeni izraz čisti balasta in s tem pridobiva na znosnosti njihove vsebine, forma pa ostaja klavstrofobična, težka, gosta in na trenutke tudi cirkusantsko groteskna.

Jasno je sicer, da smo na terenu Terre Tenebrose daleč od neposrednega glasbenega zabavljaštva. Njihovo spretno kombiniranje različnih zvrsti nas namreč nahaja bolj v sferi nekakšnega šamanskega obreda, namenjenega vzpostavitvi ravnovesja med norostjo in žlahtno vzvišenostjo nad pritlehnostmi. Vse skupaj se zdi kot začaran krog blaznosti in blagodejne neprištevnosti, v kateri se ob industrial nažiganju ves čas vzpostavlja tudi očiščujoči element, ki pa se nikoli zares ne razkrije kot tak, temveč ga ves čas prekinjajo z inštrumentalnimi in vokalnimi posegi, med katerimi pa z vidika zvoka in učinka največkrat niti ni več razlike.

Terra Tenebrosa s tretjim albumom na noben način niso bolj kot kdaj prej usmiljeni do poslušalca ali do sebe, so pa v svoj tesnobni izraz vpletli nekaj več progresivnih elementov, kar bi v drugih okoliščinah zlahka delovalo posiljeno, v tem primeru pa je dobrodošlo in se čuti pristno. Daleč od prijetnih tem in lahkotnih pogledov na svet nam razkrivajo sprevržene resnice, vendar nam vendarle zarišejo tudi za odtenek bolj veder pogled v tisto, čemur smo nekoč precej bolj optimistično rekli prihodnost.