Daptone, 2014

Newyorška založba Daptone ima na zalogi toliko presežnih muzikantov, plošč in komadov, da je kakršnokoli govorjenje o favoritih precej mučen posel. Pa vendar se je pri dejstvu, da je The Budos Band nekaj najbolj vznemirljivega, kar je dap-hiša v dobrem desetletju delovanja izvrgla, težko sprenevedati. Afro-soul veljaki s Staten Islanda že od leta 2005 servirajo polnomastne funk ritme, ki se ne spogledujejo le z glasbami črne celine, temveč tudi s težko, težko psihedelijo. To jih tudi oddvoji od zasedb kot sta Menahan Street Band in Nomo, ki seveda preigravata več kot solidne konglomerate soula, funka, afrobeata in jazza, a se z ostrino in nabritostjo ansambla Budos ne moreta primerjati.

Pred ploščo Burnt Offering, ki je izšla v drugi polovici oktobra, so The Budos Band izdali tri dolgometražne plate. Na vsaki od njih so svoj zvok počasi evolvirali, a vedno ostali znotraj okvirov, ki so jih nastavili na svoji prvi izdaji. Zbirka komadov na izdelku The Budos Band III, ki je izšel leta 2010, je bila verjetno najboljša, tudi zato, ker je najbolj polnokrvno zaplavala v vode počasnega, temačnega kitarskega riffanja in donečih, zloveščih orgel. Če so leta 2005 The Budos Band še zveneli kot bližnji sorodniki Mulatuja Astatkeja, smo se pet let kasneje že spraševali, ali bi bilo res tako zelo narobe, če bi pri žanrskem kategoriziranju njihove glasbe omenjali besede doom, heavy in stoner. Leta 2014 je stvar skorajda popolnoma jasna. Burnt Offering je precej bolj kitarska plošča,  zaznamovana s temačnim, molovskim groovom, ki ga nemalokrat presekajo  počasne, pogrebniške pasaže. Melodije pihalno-trobilne sekcije so sedaj le del večje slike. S tem je glasba ansambla Budos sicer izgubila kanec nalezljivosti, a hkrati postala tudi precej bolj nagrajujoča za poslušalca.

Budosi so novo plato posneli v živo, v studiu kitarista Thomasa Brennecka, in s tem zakuhali odlično ravnotežje med sproščeno organskostjo in spolirano kompaktnostjo, ki je rezultat popolnega obvladanja vsakega posameznega instrumenta. Produkciji se zopet lahko le priklonimo, saj je Brennecku uspelo retro zvok prevesti v razločnost in čistost 21. stoletja, brez da bi pri tem izgubil potrebno patino. Naslovnica, ki jo je izrisal bobnar Brian Profilio, poslušalca povleče v kremplje fuzzy orgel otvoritvene Into The Fog, pot se potem nadaljuje ob zvokih distorziranega kitarskega leada v pesmi Aphasia, komad Shattered Winds postreže z zavijajočim 60s wah-wahjem, naslovni štiklc pa preprosto ruži. Plošča Burnt Offering praktično nima slabega momenta, saj se nam, ko se naveličamo  raziskovanj v polju fuzz rocka, odpre še zvrhana košara potentnega afrobeata, ob katerem z Budosi uspešno poplesavamo že slabih deset let.