The Bureau of Atomic Tourism: Second Law of Thermodynamics

The Bureau of Atomic Tourism: Second Law of Thermodynamics

Recenzija izdelka
28. 4. 2014 - 19.00

Rare and Treacherous, 2013

 

Kadar je ob kakšnem albumu, ki ga tako ali drugače želimo razumeti znotraj širšega jazzovskega polja, tako rekoč nemogoče govoriti o kakršnikoli žanrski pripadnosti, je to zelo verjetno znak, da gre za nekaj posebnega. Nekaj takšnega, kar bi utegnilo postaviti novo referenčno točko, vsekakor pa premislek, kako misliti zvočnost, ki jo v enaki meri zaznamujejo neidiomatičnost, izmuzljivi formalizem in dekonstrukcija bolj ali manj jazzovske slovnice. S tem se odpira kontekst, v katerega bi lahko umestili vse od zgodnjih elektrificiranih eksperimentov Milesa Davisa do zasedb, kot so Scorch, Powerhouse Sound, Lawnmower ali celo Alasnoaxis in Gutbucket. No, tokrat s tem opisom merim na zasedbo The Bureau of Atomic Tourism, ki bo naslednji teden nastopila tudi v sklopu Cankarjevih torkov, in njen album Second Law of Thermodynamics, ki je izšel pri založbi Rare and Treacherous.

Sekstet The Bureau of Atomic Tourism sestavljajo bobnar Teun Verbruggen, trobentar Nate Wooley, saksofonist in klarinetist Andrew d’Angelo, električni kitarist Marc Ducret, basist Trevor Dunn in klaviaturist Jozef Dumulin. Bržkone zvezdniška zasedba glede na raznolikost članov vsekakor veliko obeta, obenem pa je videti kot idealna prav za preseganje meja individualnih izrazov. Glasba na albumu Second Law of Thermodynamics je tako energična freejazzovska zmes, ki vsebuje visokoleteče solaže in abstraktna elektronska oziroma elektroakustična zvočenja, a tudi pasaže rušilnega ritmičnega suvanja, rockovske neposrednosti in kompleksne zvočne mehanike.

Presečišča posameznih glasov so na tem albumu sprva slišati kot naključna srečanja nepovezanih diskurzov, ki drug drugega sproti razkrajajo in razstavljajo na prafaktorje. Kot da bi se zvok s tem ločil na atomske in še manjše delce, bolj ali manj prosto švigajoče po nekem izkrivljenem prostoru, ki ga poskušajo posamezne skladbe pravzaprav eksperimentalno izmeriti. Rezultat so polimorfne zvočne strukture, ki se znotraj poroznih meja svojega prostora nenehno širijo, saj je posamezne prepoznavne zvočne trajektorije nemogoče dokončno zamejiti. Poslušamo lahko hkratnost počasnih kitarskih akordov, brlečega ritmičnega drobirja in zasanjano topografijo neke zvočne širjave. Spet drugod slišimo kozmično prasevanje in čezenj položene melodije, ki se nenadoma prelomijo in za nekaj trenutkov zgostijo v nepričakovano zvočno eksplozijo ali pa se vse skupaj steče v skoraj harmoničen zvočni vzpon.

Pri tem so posamezni inštrumenti včasih prepoznavni, drugič je njihov zvok močno potujen ali potisnjen v ozadje. Klaviature večkrat poskrbijo za vtis bolj konvencionalnega prostorja – kar pa še ne pomeni, da je konvencionalna tudi sama kontekstualizacija –, ki ga prebada značilno potujeni zvok Wooleyjeve trobente. Takšna zvočna praskanja in jedkanja ustvarjajo nedomače, tesnobno vzdušje, ki samo potrjuje kompleksnost te težko opisljive zvočne gmote. Če lahko posamezne glasove slišimo torej predvsem kot zvočno obmetavanje ali energične trke, pa lahko ločeno poslušamo tudi tektoniko te ameboidne celote. Sestavljajo jo mnoge plasti, ki druga mimo druge drsijo z različnimi masami in hitrostmi, kar ponekod ustvarja bolj groba drgnjenja, drugod pa bolj drobne premike sestavlja v abstraktne ornamente in sprevržena dromljanja.

Album Second Law of Thermodynamics tako ali drugače zaznamuje prepričljivo in drzno raziskovanje zvočne entropije. Posamezne skladbe jo namreč uspejo zajeti v diskretne strukture, ki si, čeprav imajo isto ali vsaj sorodno izhodišče, pravzaprav ne morejo biti zares podobne, ampak lahko prej ali slej poskusijo zajeti različne konfiguracije zvočnega kaosa. In ker je njihovo število seveda neomejeno, si smemo od ljubljanskega koncerta naslednji teden obetati eno izmed bolj vznemirljivih glasbenih izkušenj tega leta.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Joj, iz te recenzije pa o muziki zvem ravno toliko kot Švicar o britanskem monarhičnem sistemu od ribniškega kmeta. Sej ne bi vseh stvari komentiral, ampak kaj res pomeni "ameboidna celota"? Da ima bend kot celota jedro in celično membrano? Ali da ne gre za živalsko, temveč evkariontsko celoto? Ali da kot celota lahko bend povzroči amebozo oz. amebno grižo, za katero je v teksaških bazenih leta 2007 umrlo 6 mladostnikov, ki so jim male amebe pojedle možgane? Pomeni to, da ne smemo na koncert? Ali ravno nasprotno, moramo ravno zato na koncert, da nam pojejo možgane in po desetih dneh umremo?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness