Goner Records, 2021

V današnji Tolpi bumov se posvečamo prav posebnemu bendu, The Exbats, ki ga tvorijo oče in hčerka Kenny in Inez McLain ter Bobby Carlson. Gre za vse prej kot običajen bend; obstaja že od leta 2010, ko je desetletna Inez začela igrati bobne in ne kitaro, kot bi bilo pričakovati glede na njeno starost. Now Where Were We je njihov 4. studijski album, zanj pa tudi pravijo, da je “koronski album”. 

V zadnjih letih se je za skupino The Exbats govorilo, da bodo rešili rock’n’roll, medtem ko so njihove plošče vedno bolj napeljevale na pop kot pa na rock’n’roll. Z aktualno izdajo so se po stilu zagotovo izpolnili svoje poslanstvo z glasbo, ki bi jo pravzaprav radi igrali. Now Where Were We je popolna nostalgična sladica za vse ljubitelje zasedb, kot so Shangri-las, Simon and Garfunkel in ostale iz kantavtorske dežele ljudi cvetja ter nežnih kitarskih rifov, saj lahko z gotovostjo zatrdimo, da se jim je uspelo približati glasbi iz 60. let. 

Now Where Were We je retro nostalgičen moment, ki ga skupina sama definira celo kot koronski projekt, kar razloži tako glasbeni kot svetovni mehurček, s tem pa poraja vprašanje, kako dojemamo izdelek. Predvsem je zasedba namensko konceptualizirala glasbo, ki nas popelje v neke čase dolgo pred koronakrizo in stran od globalnega sranja, ki ga je iz leta v leto več. To deluje, saj so na albumu preverjeno uspešni kitarski rifi in melodije, ki takoj ostanejo v ušesih, začenši z uvodno skladbo Coolsville USA, s katero se začnezabavni tobogan v preteklost. Nič drugače ni niti z naslovno sliko albuma, ki prav tako oponaša estetiko tiste dobe. Gre namreč za celovit izdelek, oblikovan kot časovna kapsula.

Časovne kapsule same po sebi seveda niso nekvalitetne in nezanimive, tudi omenjeni izdelek pa dobro funkcionira tako v melodičnem kot produkcijskem smislu. A če bi gledali skozi oči ali pa poslušali z ušesi takratnega časa, album ne bi dosegel ravno večje slave, saj ne gre za presežek skupin kova The Beatles ali Simon and Garfunkel. Kljub temu pa vzbudi vprašanje retro nostalgije in zapiranja v obdobja, ki jih ne poznamo, a jih zagotovo idealiziramo. Še več, zdi se, da so vintage in retro momenti postali prodajni hit. Pri starejši publiki zapalijo ravno zaradi nostalgičnega trenutka, dobro pa delujejo tudi pri mlajši zaradi svoje spevnosti in všečnosti. Gre torej za neko preverjeno recepturo. Ko se v dobi kapitalizma zdi, da je pomembno samo še, kako priti do recepta za uspešnico, je na mestu stavek iz knjige Kapitalistični realizem Marka Fisherja: “Tu je realnost sorodna mnogoterosti možnosti, ki so nam na voljo v digitalnem dokumentu, kjer nobena odločitev ni dokončna, kjer so revizije vselej možne in kjer lahko vsak pretekli trenutek kadarkoli ponovno prikličemo.” The Exbats so tako uspešno priklicali trenutek vrhunca pop glasbe 60-ih let.

V glasbenem smislu pa se album razdeli na dve poglavji, če jima lahko tako rečemo, predvsem stilsko. Na eni polovici je zasedba navdahnjena s pop hitiči omenjene dobe, na drugi pa lahko slišimo popolnoma country ritme v komadih Practice On Me ter še obskurnejši parodiji verske fanatičnosti takratnega časa, I Don’t Trust Myself Around Jesus. V obeh pogledih pa je album zagotovo uspešnica, ki nam ostane v glavi že po prvem poslušanju.

Za konec se vrnimo k dvojnosti in zagotovljenemu uspehu glasbe tako pri mladih kot starejših poslušalcih. Tovrstni albumi ne prinesejo ničesar zares inovativnega, nas pa na neki način ustavijo in v nas sprožijo tehten premislek o tem, da živimo v času, ko se vračamo h koreninam. A zakaj? Na to vprašanje si verjetno lahko odgovori vsak sam, mogoče se zdi mlajši generaciji celo nepotrebno in neumno. Po drugi strani pa so tovrstni albumi hvaležen material ravno za mlajšo generacijo, da lahko tudi skozi nove glasbenike spozna in prisluhne približku tistega časa. Vse je dvojno in čas je tisti, ki piše zgodovino.