Anemoia, Atlantic Recording Corporation, 2024

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo težko pričakovani tretji debi zadnjega ameriškega rock benda v zgodovini. Resno?!

The Hellp je ime, ki se po relativno obskurnih kotih predvsem obeh ameriških obal, toda tudi širše, kot rolling stone kotali že skoraj desetletje. Sprva duo, nato trio in nazadnje drug par se je leta 2018 ustalil pri OG frontmanu in vsestransko talentiranemu vokalistu Noahu Dillonu ter producentu in aranžerju Chandlerju Ransomu Lucyju. Že v prvih letih delovanja so s peščico samoizdanih spletnih singlov, pospremljenih z Dillonovimi izrazito avtorskimi videospoti, v podtalju uspeli dvigniti dovolj prahu, da so v nekaterih krogih presenetljivo hitro dobili laskavi status »najljubšega benda vašega najljubšega benda«. Toda pri tem je dokaj nenavadno, da je ta čas že pravi mali kulturni fenomen še vedno odsoten praktično iz vseh internetnih krajev, na katerih bi vsekakor pričakovali kakšne informacije in narative – ni članka na Wikipediji, v vaših najljubših medijih z redkimi izjemami ni recenzij in odmevov, Discogs diskografija je skopa … Kljub temu da se The Hellp namerno ne poslužujeta sistematičnega medijskega sporočanja javnostim, je to sumljivo. Še toliko bolj, ker je po drugi strani dobesedno vse tu. Skozi prgišče na videz naključnih spletnih DIY videointervjujev in redkih medijskih portretov iz različnih obdobij benda lahko dobimo vpogled v njihovo ustvarjalno in osebno zgodovino, glasbene vplive, odnos do dela, odzive na pripete označevalce, videnje svojega delovanja v ožji in širši kulturni sliki, razumevanje različnih scen in kulturnih fenomenov pa naključne anekdote in ne nazadnje kredo. Poleg tega modela vendarle ne moreta mimo nujnega zla v podobi dostojne samoprezence na živih-mrtvih internetnih socialcih. Na spletu je tudi večina avtorskega dela. Skratka vibe je na dlani.

Nekateri so že pred desetletji opažali ponavljajoči se kulturni vzorec iskanja navdiha v preteklih obdobjih in ocenjevali, da bodo časovni intervali med posameznimi retro fascinacijami sčasoma postali tako kratki, da se bo naposled oblikovala sedanjost, v kateri bodo vse kulturne oblike in njihove permutacije na trgu prisotne istočasno. Za nameček bodo doživljane kot enako legitimne, če hočete, enako kul. To ne velja nujno samo za glasbo. Poglejte na primer modo. Izvršitvi tega smo bili na mnogih področjih priča že pred leti. Vedno krajše in ponavljajoče se kroge tečemo tudi v smislu eksistenčnih okoliščin – medtem ko inflacija najeda naše socioekonomske temelje, za ovinkom preži recesija, piši ekspanzije so za slehernika komaj zaznavni in že je na vratih nova kriza. Milenijska generacija se nikakor ne more zbuditi iz te kolektivne nočne more, v katero se zlagoma, a neizbežno potaplja tudi generacija Z. Internetni mehurji so dodobra naluknjani, Pitchforka, kot smo ga poznali, ni več, brat je dopolnila tri desetletja, popularna kultura je hyperpop absorbirala, še preden je uspel dozoreti, sled za Dimes Square utrinkom počasi izginja, številka 0 modeli vračajo udarec, le zakaj sta recesijski pop in alterscena tistega časa spet in … in še naprej se je težko znebiti večnega občutka, da bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste.

No, pri določenih predstavnikih oživljene indie sleaze scene je videti celo, da se stvari niti ne spreminjajo, temveč so samo brezsramno iste. Toda čeprav se v času in košu tega mini popkulturnega vala pojavljata tudi The Hellp, pogled skozi prizmo njunega artističnega razvoja razkriva, da sta se v tem mikrokontekstu znašla bolj pomotoma. Dočim gre v medijsko odmevnem primeru The Dare predvsem za zloščeno iteracijo specifičnega razpoloženja za generacije, ki tega razpoloženja še niso doživele, vendar ga zaradi primerljivih makrookoliščin morda potrebujejo, je trenutni naboj subjekta in objektov našega zanimanja prej kulminacija dolgoletne poti in raznolikih vplivov, ki jih je dvojica vtem absorbirala, prežvečila in vtkala v lasten avtorski izraz. In slednji je vse prej kot enodimenzionalen.

The Hellp je vseskozi spremljala nestanovitnost pri objavljanju materiala. Nered gre celo tako daleč, da samoizdani album Twin Sinner iz leta 2016 v prvotni obliki tako rekoč ni več na voljo. Pet let kasneje se je pri neodvisni newyorški založbi Terrible Records sicer v manjšem delu reinkarniral na nekakšnem kompilacijskem albumu izbora bendovih do tedaj objavljenih singlov Vol. 1. Tudi kaj takega smo že videli, pa vendar ... od tod današnji tretji debi. Zaradi dezorientiranega in preredkega izdajanja se jih je že zelo zgodaj prijel tudi status »kdaj bo končno nov material?«.

Njihovo najzgodnejše obdobje je bilo vidno zaznamovano s postpunk držo in zvokom, a je slednji kmalu začel postajati vse bolj razvejan in hkrati zgoščen. Med očitnimi referencami ne moremo mimo dance punka, new rava, EDM-a pa electro clasha/housa/popa, synthwava, chiptuna in indija dvatisočih. Kot bolj ohlapne vplive lahko navržemo rock, punk, hiphop, folk, country in na vsak način tudi pop. Duo omenja Fugazi z enakim žarom kot Crystal Castles. Razvidno je, da spremljata tudi sodobnike s konice noža. Vse to se na različne načine odraža v njunem zvoku. Nekateri poslušalci njun shtick pozdravljajo, nekatere puščata zmedene.

Zlasti v aktualnem desetletju je dvojica zavihala rokave in leta 2021 izdala prelomen EP Enemy. Ta v umetniškem in produkcijskem smislu predstavlja ključen korak v smeri oblikovanja lastnega avtorskega izraza, ki veje še danes. Nagrada za prizadevnost je prišla med drugim v obliki pogodbe z velikanko Atlantic Records v začetku leta 2023. Tistega leta sta spet izdala le nekaj singlov, kar je še podžgalo medtem že šale na račun bendovega skromnega prinosa, a sta bila ne glede na to tedaj že trdno na tirnici, po kateri se peljeta še danes.

Ploščo LL uvede dokaj benigen in poceni synth tune – U. Ta funkcionira kot bled odmev bendove preteklosti in sramežljiv vpogled v določene prijeme, ki sledijo v nadaljevanju. Čez palec sta opazna repeticija na več ravneh – tudi vokalna – in dejstvo, da etiketiranje s fazonom 2000' electro ni izvito iz trte. Toda že takoj zatem sledi prvi presežek na plošči, Go Somewhere. Skladba nas skozi domačno, grungy, 1979 atmosfero na spidu popelje do eksplozivnega refrena, v katerem bendova pregovorna zvočna kaotičnost zasije v najboljši luči. Močno skompresirani, precizno plasirani in pogosto distorzirani sinti, kitare, semplasti vsadki in seveda beat ustvarijo udarno, a tudi presenetljivo zračno posteljo za Dillonov vokal. Ta je večinoma čist, direkt v faco in se v svoji jasni prezenci lahkotno pozibava od klicev do odgovorov. Skozi maksimalistične staccato sunke se uspejo prebiti tako spevnost kot čustvena sporočilnost in razpoloženje. Dobršen del zvočnih vzorcev in trikov sicer ne živi v povsem svojem vesolju. Tako intenziven in hkrati všečen drop bi bržkone zlahka zakuhala tudi 100 gecs, a izvirnosti in prikupnosti paketu ne moremo odrekati – ne na glasbenem ne na liričnem področju. Colorado, ki bo, kot kaže, postal največji hit s plošče, ima močan pridih ponovno brbotajočih indie glasb poznih dvatisočih, njihova uniformiranost pa je v nadaljevanju dokaj neposrečeno razbita z mešanico EDM-ish in hyperpop foric. Iz štikeljca v dobrem in slabem veje podeželskost, zaradi katere se ga lahko človek prehitro preobje. Komad Rllynice nas spomni na najbolj objestne eksperimente največjih rockerjev njunega časa – Justice … no, vsaj dokler se ti ne razredčijo z indie in postpunk topili ter spoken word vsadki. Peta skladba na plošči, Caustic, predstavlja drugi vrhunec. Tudi ta The Hellp uvršča med peščico glasbenikov, ki v zvočni krajini sodobnih alternativnih popularnih godb ob zavestnem ciljanju na opojno spevnost uspešno premikajo meje mogočega. Samonaslovljeni LL je preprost in lep pop hommage bendovi postpunkovski preteklosti. Njegove spokojne takte nato abruptno preseka komad Stunn, v katerem se The Hellp sprva pokažeta v sodobnikavi EDM preobleki, v drugi polovici pa tudi v znatno bolj umirjeni maniri.

Najkasneje na tej točki se začne izrisovati širša zvočna slika. Vokal je brez dvoma pomemben vsaj toliko kot glasba. Sicer pa udarnostim vedno sledijo premori, pravzaprav je tudi sama udarnost prestreljena s premori; nasproti čistosti posameznih linij je nemalokrat postavljen nasičen kolaž različnih kombinacij elementov; ko že mislimo, da smo se v kaj ujeli, se stvar hipno prelevi v nekaj povsem drugega in tako naprej. To velja tako za posamezne skladbe kot za celoten album.

Sledi peterica nekoliko bolj kontemplativnih skladb, ki še utrjujejo izpričani trend. Med njimi v smislu poskočnosti izstopa edino Ether, ki je plod sodelovanja z rosno mladim producentom iz Skrillexovih koncentričnih krogov, 2hollisom. Skladba Shadow pa bo nekatere z nostalgijo popeljala v čas domačih prvakov synthwava in chiptuna, New Wave Syria, in nas spomnila ne samo, kako plodno je bilo tisto obdobje za domačo alternativno glasbeno sceno, temveč tudi, da je v Sloveniji takrat vzniknilo nekaj imen z mednarodno relevantnim zvokom.

Kljub opazni ambiciji, da avtorstvo v končni instanci vedno pripada entiteti The Hellp, je album LL tudi produkt sodelovanja s somišljeniki in sopotniki. Med drugimi naj omenimo producenta Liama Halla in Trayerja Tryona pa enega od ženskih glasov na plošči, Sabrino Fuentes iz benda Pretty Sick. Okrog dua že dlje krožijo zanimiva imena. Tudi v prihodnosti si lahko obetamo presenetljiva sodelovanja z renomiranimi artisti glasbenega podtalja.

Ploščo zaključuje par skladb, med katerima nas Kill4Me opomni, da smo na našem koncu sveta še posebej na krilih balkanskega fenomena Ružnog Pačeta, a tudi nekaterih drugih domačih avtorjev, trenutno v koraku s svetovnim časom robnega popa. No, če smo pošteni, bi zaradi določenih odmevnih scen preteklega desetletja lahko celo trdili, da je bil vzhodni blok na čelu s synthpunk in new rave akti, kot sta Пошлая Молли in Little Big, še nedavno globalna avantgarda.

In v bistvu gre v primeru The Hellp tudi in predvsem za to – ko sta Dillon in Lucy vprašana »zakaj sploh?«, hladnokrvno in iskreno odvrneta, da ker želita ustvariti najbolj privlačno glasbo, ki bo v sodobni popkulturni krajini uspela hkrati dvigovati letvico izvirnosti in močno odmevati med poslušalstvom. Zakaj naj bi to počela, če ne zaradi ambicije, da si spredaj, najbolj hud? Kaj ni prav to ena od poant rock zvezdništva?

Pred našimi očmi se je razblinila optimistična vera v Internet, kot smo ga poznali zlasti milenijci, prvi predstavniki generacije Z se med tem že spogledujejo s tridesetko, glasbena industrija je totalka zlomljena, AI hype je vseobsegajoč, a nezanemarljiv del nedavne paradigmatske spremembe je tudi spoznanje, da je IRL več kot Internet. Vse je isto, ampak se vendarle tudi spreminja. Poraja se vprašanje, do katere mere je desenzibiliziranost percepcije naših realnosti že vrojena v projekcije, ki jih živimo. Namreč svojevrstno in samosvojo projekcijo realnosti, ki jo želita portretirati, živita tudi The Hellp. Kot pomemben argument v prid njunim trditvam, da bosta mogoče res poslednji avtentični ameriški rock bend v zgodovini, navajata dejstvo, da AI že trka na vrata glasbenega kompleksa. Toda vsaj v letu 2024 je rock'n'roll še mogoče razumeti tudi kot način življenja in ne le kot še eno od eskapističnih pribežališč.

Amerika je torej rešena še pred torkovo katarzo, med tem pa že usmerjamo pogled proti mladi nadi balkanskega polotoka in nestrpno pričakujemo nov material.