P.W. Elverum & Sun, Ltd., 2020

Leta 2003 se je takrat 24-letni multiinštrumentalist, producent in lo-fi kantavtor Phil Elverum odločil za življenjsko prelomnico. Prenehal je s svojim markantnim projektom the Microphones, v okviru katerega je zgolj dve leti prej izdal eno pomembnejših indie folk plat tistega časa The Glow, Pt. 2, in začel ustvarjati pod psevdonimom Mount Eerie, ki ga je prevzel od naslova zadnje izdaje Microphonesov. Phil je menil, da je projekt v tistem trenutku dosegel dobro zaključno točko in da je kot ustvarjalec pripravljen prekiniti dolgo nit komadov, ki jo je napletal že več kot pol desetletja. 

Ustvarjalčevo kasnejše glasbeno udejstvovanje je res odražalo nekolikšno odstopanje od začetne hrupne radovednosti Microphonesov, obenem pa je zavzemalo večji tematski obseg - tako zvočno kot tudi besedilno. Phil ni več pisal z vedno istega temačnega stališča, temveč se je uspel prebiti skozi konceptualno izhodišče. Upal si je črpati inspiracijo iz žanrov, ki so atipični za indie, na primer pri plati Wind’s Poem, v katero je drzno inkorporiral elemente black metala. A kljub temu mu je uspevalo ohranjati unikatno pristnost, ki pride najbolj do izraza na albumu A Crow Looked at Me, posnetem po smrti njegove žene Geneviève Castrée. 

Kljub temu je Phil z občasnimi mini izdajami, ponatisi in kompilacijami skozi leta vzdrževal kanček upanja, da projekt the Microphones ni dokončno opuščen. Leta 2019 je za prihajajoče leto napovedal tudi albumsko izdajo; sama najava je bila sila presenetljiva, njen koncept pa skrajno nepričakovan. Album s preprostim naslovom Microphones in 2020 namreč vsebuje en  sam komad, dolg 44 minut in 44 sekund. 

Phil v tem megalomanskem komadu pokrije praktično celotno zgodovino projekta the Microphones. Glavni element plošče je seveda avtobiografsko, osebnoizpovedno besedilo. Z njim uspe Philu, ki uporabi izredno poetičen jezik, s katerim pa se je hkrati zelo lahko poistovetiti, doseči nekaj res posebnega. Kljub skoraj nepredstavljivi dolžini in glasbeno kar najbolj omejeni dvoakordni repetitivni strukturi nam glasbenik z nadgrajevanjem zvočnih in tekstopisnih elementov predstavi edinstveno poslušalsko izkušnjo, ki kljub morebitnim prvotnim pomislekom ne predstavlja velikega poslušalskega izziva. 

K formi dolgih besedil, ki spominjajo na zapiske v dnevniku, in repetitivnega inštrumentiranja se že dolga leta zateka tudi Mark Kozelek, čigar nekdanji bend Red House Painters Phil v Microphones in 2020 navaja kot eno od njegovih zgodnjih inspiracij. A kjer Kozelek rade volje zapade v nesmiselno dolgovezenje in lirični dolgčas, uspe Philu najti smisel ter vzbuditi zanimanje. Stil dolgih doživljajskih besedil tako potisne do ekstrema, ne zgolj v smislu brutalne minutaže in ambicioznega koncepta, temveč tudi z elegantno rabo jezika samega.

Kljub prej omenjeni dvoakordni repetitivni strukturi smo pri albumu Microphones in 2020 lahko priča tudi zvočnim spremembam in razgibanosti. Premiki se ne pojavijo kot tipični deli, v katerih bi se struktura akordov zamenjala, temveč bolj v smislu spremembe intenzitete ter plastenja novih inštrumentov. Fore, ki jih Phil uporablja že vso svojo glasbeno kariero, tokrat zaradi repeticije ter počasnega grajenja zvoka izpadejo še toliko bolje. Ob vsem skupaj se poslušalcu porajajo vprašanja, kaj je sploh komad in kaj album, kaj je sploh mogoče oziroma kaj si avtor lahko drzne v okviru izdaje. Vse to so vprašanja, s katerimi se Phil v nekaterih metamomentih besedila sooči tudi sam. Restrikcije formatov glasbe obstajajo zgolj kot posledica limitacij fizičnih nosilcev ter njihove tržnosti. Microphones in 2020 še zdaleč ni prvi album, ki oporeka tem načelom, je pa eden bolj poslušljivih in zaradi rabe avtobiografske forme, ki je v drugih vejah umetnosti sicer že dobro uveljavljena, tudi dostopnejših poskusov. 

Projekt the Microphones, katerega obstoj je bil tako dolgo nesigurno v zraku, ima sedaj potencial za prvovrsten zaključek. Nič pa ni zapisano v kamen, kajti če nam je Phil Elverum skozi leta kaj dokazal, je to dejstvo, da se njegov glasbeni izraz stalno razvija. Ali smo torej sedaj priča koncu projekta ali zgolj njegovemu obujanju?