THE ORB: Moonbuilding 2703 AD

Kompakt, 2015

Nov album legendarne elektronske zasedbe The Orb, uradno menda trinajsti, čeprav bi tej številki lahko kakšnega dodali ali odvzeli – odvisno koga pač vprašate -, je prišel ob pravem času. Če se je ob ponovnem razmahu plesne elektronske glasbe v zadnjih letih še do nedavnega zdelo, da so veteranski producenti za novo generacijo poslušalcev postali prej kot ne irelevantni, se stvari zdaj vendarle spreminjajo. Vse bolj očitno namreč postaja, da mladino, tudi s pomočjo njenih producentskih vrstnikov in njihovega navajanja svojih vplivov, vse bolj zanimajo korenine sorodnih izrazov in zgodovina plesne elektronske glasbe. To posledično pomeni, da se veteranom ni več treba preveč ukvarjati s tem, kako svojo glasbo čim bolj ukrojiti po zapovedih aktualnih smernic, pač pa se zdi, da vračanje k njihovim izvirnim naukom, ki so tlakovali pot sodobnim elektronskim muzikam, postaja celo zaželeno. Zgodovina se ponavlja. Podobno, kot so The Orb konec osemdesetih reaktualizirali Briana Ena in dubovske producente ter njihovo glasbo približali novi publiki, se zdaj dogaja The Orb skozi prizmo odnosa s podmladkom elektronskih kreativcev. In album 'Moonbuilding 2703 AD', ki že na prvi posluh v spomin prikliče Orbovo, pri starih fanih najbolj čislano obdobje izpred dvajsetih in več let, se zdi za to kot naročen. Na njem ne boste slišali legendarne zasedbe, ki se poskuša reinventirati, dobili pa boste zelo dober vpogled v to, kar je The Orb povzdignilo v eno najpomembnejših elektronskih zasedb devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Ja, The Orb so se z debelimi črkami zapisali v zgodovino elektronske glasbe in to že konec osemdesetih, ko je bil pojav rejva v Veliki Britaniji sistemsko preganjan. Ker je Alex Paterson, oče zasedbe, k sodelovanju takrat povabil Jimmyja Cautyja, polovico senzacionalnega dvojca The KLF, danes sicer ni več povsem jasno, katera zasedba je bolj pripomogla k odmevnosti druge. Toda The Orb so potem ko je Cauty – zato ker Paterson ni hotel, da zasedba postane nekakšen KLF-ov stranski projekt – odšel, že s svojim drugim albumom v letu 1992 pristali na prvem mestu britanskega album charta. Poglavje zase je bil singel 'Blue Room', s svojimi skoraj štiridesetimi minutami – zato ker se je po nepisanem pravilu, da vse, kar je daljše, pade že v kategorijo albumov – takrat najdaljši singel v zgodovini britanskega charta. Čeprav je house glasba, predvsem po zaslugi The KLF in Stakkerjevega megahita 'Humanoid' takrat že našla pot do širše publike, mnogi prav singlu 'Blue Room' pripisujejo vlogo trenutka, ko je plesna elektronika našla pot v vsa britanska gospodinjstva. Producenti televizijskih oddaj so do takrat namreč tudi elektronske zasedbe na odrih postavljali v kontekst konvencionalnih kitarskih bendov, Paterson, ki je vedno rad provociral, pa na to ni hotel pristati. Ob nastopu v oddaji Top of the Pops, ki jo je ob pol osmih zvečer predvajal BBC 1, sta s takratnim članom zasedbe Krisom Westonom namesto na fejkane kitare na odru med predvajanjem skladbe 'Blue Room' v kvaziskafandrih odigrala partijo šaha in s tem je The Orb postal prvi glasnik E(kstazij) generacije. Tega ni spremenil niti skoraj sočasni nastop na festivalu v Glastonburyju, ko je zasedba razgretim rejverjem namesto pričakovanega housa odvrtela posnetke kitovega oglašanja in podobnih ambientalnih zvokov. Ti začetki zasedbe pa so pozneje botrovali temu, da so The Orb postali britanska institucija, ki se je na glasbenem prizorišču obdržala vse do danes, pa čeprav ji albumov in nastopov po letu 2000 ne moremo šteti ravno v ponos. Pred izidom aktualnega albuma smo jo denimo lahko slišali v navezah z Davidom Gilmourjem in Leejem 'Scratch' Perryjem, zaradi česar so projekti dobili precej ekshibicijski predznak.

'Moonbuilding 2703 AD' je po dolgem času torej spet pravi Orbov album, na katerem sta se Paterson in zadnjih dvajset let drugi stalni član zasedbe, Thomas Fehlmann, znebila vseh nepotrebnih pritiklin in spet posnela ploščo, vredno renomeja The Orb. No, tisti, ki so morebiti pričakovali kakšno novo revolucijo, so se ušteli. Zasedbi, ki je na noge postavila oziroma izumila povsem svoj (pod)žanr ambientalnega housa, se po vseh teh letih ni več treba dokazovati, zato sta se Paterson in Fehlmann preprosto lotila tistega, v čemer sta najmočnejša. Hipnotičnega hibrida naplastenih ambientalnih posnetkov in house ritmov, torej izraza, ki je v devetdesetih hladil glave in umirjal z ekstazijem napolnjeno vnemo rejverjev v chill out sobah. Vse skupaj sta resda (spet) postavila v ohlapen koncept fascinacije z vesoljem, oziroma v tem primeru z raziskovanjem lune, je pa ta tam prej kot ne ponovno bolj za okras. Tudi v tistih najbolj ambientalnih trenutkih je namreč bolj ali manj jasno, da je zasedba neločljivo povezana z zgodovino britanskega rejva, še toliko bolj skozi ušesa in spomin Orbovih starih privržencev. V tem pa se skriva tudi tista prava vrednost plošče 'Moonbuilding 2703 AD' – album ima vse atribute za to, da tudi mlajši generaciji približa, vsaj en del elektronske plesne kulture iz devetdesetih, brez katere bi bil dobršen del današnje sorodne produkcije verjetno slišati precej drugače. Za nameček pa kljub ambientalnemu ali pa chill out predznaku albuma ne gre za glasbo, namenjeno le zvočni kulisi, pač pa zbranemu poslušanju, ki lahko ponudi podobno izkušnjo kot katerikoli drug, izrazno bolj sodoben album.