MKC Maribor, 2013

Od leta 2006, ko je izšla plošča 'Cona', o tolkalskem kolektivu The Stroj nismo slišali veliko. V letu 2007 je fene razžalostila novica, da so se poti ključnih članov razšle, dve leti pozneje je bil precejšnje medijske pozornosti deležen (raziskovalni) projekt Kymatikon, konec leta 2009 pa je luč dneva ugledal single 'Laika', ki je glasbo prenovljene zasedbe pokazal v novi podobi. Ker je ta imela močnejši pop predznak, so nekateri privrženci privzdigovali obrvi, toda hkrati je skozenj prišla potrditev, da šef, ustanovni član in kreativni motor zasedbe, Primož Oberžan, znamko The Stroj razume kot nekakšen dežnik, pod katerim lahko uresničuje različne performativne izraze. Bodisi tiste, ki se bolj nagibajo k znanstvenim pristopom, ali na drugi strani tiste, postavljene na pop premisi. 

Ali je to za The Stroj dobro ali slabo, je lahko predmet različnih interpretacij, verjetno pa bo kolektiv v spominu večine tistih, ki ga spremljajo od njegovih začetkov, vedno ostal zapisan po podobi njegovih »po sodih ropotajočih tolkalcev«. Pa to v resnici ni nobena izjema, prej pravilo. Ne glede na različne transformacije in mutacije, ki jih v svojih karierah dajo skozi številne zasedbe, v spominu fenov vedno ostanejo podobe iz njihovih začetkov. Še toliko bolj, če tako kot The Stroj, ob prvem pojavu pustijo izviren, nov in markanten vtis. V primeru zasedbe The Stroj se je tej preteklosti še težje ogniti zaradi spektakularnih koncertov, ki pa so po krivici, a na nek način razumljivo, pogosto zasenčili glasbo samo. Ob izidu nove, četrte plošče se zato upravičeno pojavi vprašanje, ali na novo sestavljen kolektiv, v katerem osnovno jedro ponovno sloni na tolkalcih, svoje karte stavi na iskanje novih glasbenih presežkov, ali pa je plošča bolj kot ne le podstat za nove koncertne nastope.

Album Metafonik razkrije, da je resnica verjetno nekje vmes. Ker je bil vzgib ob ustvarjanju skladb (ponovno) težnja, da jih bodo lahko odigrali v živo, je bilo verjetno treba sprejeti kakšen kompromis. Toda po drugi strani to ne pomeni, da v skladbah ni zanimivih trenutkov, na eni strani tistih, ki se navezujejo na Strojevo preteklost, in na drugi onih, skozi katere kolektiv najde nove izrazne možnosti. Te najbolj izstopijo skozi razgibane elektronske aranžmaje, ki jih je z Oberžanom soustvaril skladatelj in producent Stane Špegel, fenom elektronske plesne glasbe znan predvsem po psevdonimu HouseMouse. Osnovna premisa skladb ostaja zasidrana v industrialu (iz druge faze), ta pa se z retro elektronskimi pritiklinami približa izročilom EBM-a, ali z majavimi basovskimi linijami najde stik s trendovskimi basovskimi muzikami, najraje EDM-om. Skladbe z repom in glavo sicer stojijo vsaka zase, toda hkrati se vse bolj preveč krepi občutek ponavljanja enake formule, zato se ni moč izogniti občutku, da bi si zasedba lahko privoščila kakšen odmik več. Denimo v maniri izstopajoče, hipnotične, gamelanovske skladbe 'Hang On', ki s svojo (bolj) minimalistično podobo ponudi lep kontrast nekoliko pretirani epskosti preostalih skladb. Prav ta epski moment je tudi razlog, da si glasbo s plošče Metafonik lažje predstavljamo v obliki kulise kakšnemu hollywoodskemu akcijskemu spektaklu, in ne kot glasbo, ki si jo zavrtiš za foteljsko užitkarjenje. Je pa to seveda tudi stvar okusov ...