Ici d'Ailleurs..., 2010

Devet let je v glasbenem poslu malodane astronomska doba in tolikšna odsotnost skorajda nobenemu projektu ne stori nič dobrega. V prvi vrsti to velja predvsem za glasbenikovo medijsko prepoznavnost, niso pa redke tudi situacije, ko tolikšna odsotnost škoduje tudi glasbi sami. Matt Elliott, ki je po skoraj desetletni odsotnosti znova reaktiviral svoje tretje oko in povil čisto pravo novo ploščo projekta The Third Eye Foundation, nikakor ne sodi med slednje. Album The Dark je nadaljevanje zgodbe iz preteklosti, ki ostaja zvesto vsem tedanjim usmeritvam in trendu razvoja tega matičnega Elliottovega projekta. Ujetost v avtomatizme produciranja elektronske glasbe, čemur je Matt s svojo selitvijo v Francijo hotel zavestno uiti, ga je znova doletelo v novih okoliščinah med novo združbo glasbenih fanatikov, ki jih je srečal v okrilju francoske založbe Ici d'Ailleurs ... Njen lastnik Stéphane Gregoire si je kot velik fen glasbe The Third Eye Foundation od nekdaj želel izdati njegov album. Po dolgih letih Mattovega ustvarjanja v precej drugačnem glasbenem kontekstu, ko je svoj glasbeni talent preusmeril v neke sorte folk-kantavtorsko estetiko za družbene izmečke, je na večkratno pobudo svojega novega založnika in prijatelja znova začutil potrebo po obuditvi starega projekta The Third Eye Foundation.

Obuditev se je manifestirala letos novembra, ko je luč sveta ugledal album The Dark. Njegov skelet tvori fantastična zvočna inštalacija, ki znova na izreden način predstavlja temačno in grozečo atmosfero, po kateri je bil nekdaj znan The Third Eye Foundation. Celovito delo, sestavljeno iz petih stavkov, ki neopazno prehajajo eden v drugega, je nadaljevanje obstoječega v enaki meri kot tudi zastavitev novih smernic projekta. Temačnost je zgolj prva prispodoba, ki pritiče njegovi glasbi, Elliott jo smatra za vse prej kot tako. Vanjo v enaki meri vpleta tudi tiste bolj nežne plati človeške biti. Melanholični in lirični momenti, ki jih ustvarja predvsem s pomočjo vseprisotnih godalnih in vokalnih linij, poskrbijo za emocionalno plat njegove glasbe. Rezultat je čustveno in zvočno intenzivna glasbena izkušnja, ki navdušuje s svojo izrazno močjo in repetitivnostjo hkrati.

Čeprav je album The Dark pretežno temačen in grozljiv, je naslov, zanimivo, dobil bolj zaradi svoje likovne podobe kot zaradi same glasbene vsebine. Ovitek je znova opremil Elliottov, lahko bi rekli kar osebni dizajner in slikar Vania, ki je kriv za darkerski monokromatski izgled Elliottovih zadnjih nekaj albumov. Na albumu The Dark se preteklost srečuje s sedanjostjo. Po svojem zvočnem naboru in strukturi že nekoliko arhaična elektronika je oplemenitena s sodobnejšimi elektronskimi praksami, ki so se v zadnjih letih večinsko producirale predvsem znotraj dubsteperskih krogov v Angliji. Nekaj tovrstnih vplivov je zaznati tudi v zvočni materiji albuma The Dark. Tehnično nadgrajena zvočna vsebina, znotraj katere je precej večji poudarek na izoblikovanih basovskih linijah, obenem z obilo nostalgije prikliče stare dobre čase Third Eye Foundation, a tokrat v sodobnejšem pakiranju.

Navkljub nespornim kvalitetam novega albuma The Dark bi svojo navdušenost nad njim vendarle razglasil za nekoliko bolj zadržano, saj se mi zdi, da album The Dark v svojem bistvu vendarle ne presega Elliottovega labodjega speva Little Lost Soul iz leta 2000. V dotični prigodi navdušuje predvsem dejstvo, da stare dobre zgodbe dobivajo nova poglavja.