The Walkmen: Heaven

The Walkmen: Heaven

Recenzija izdelka
6. 6. 2012 - 19.00

Kar ganljivo je spremljati zgodbe glasbenih skupin skozi leta. Mnoge se iztečejo hitro, nekatere kar trajajo in trajajo. Ene imajo vzpone in padce, spet druge tečejo premočrtno. Zgodba zasedbe The Walkmen je zgodba jeznih mladeničev, ki so se dostojanstveno postarali in svojo resignirano grenkobnost zamenjali s simpatično pomirjenostjo s svetom, ob tem pa niso izgubili svojega žmohta.

Prejšnji dve plošči kvinteta, Lisbon in You And Me, sta prenovljeni glas in stas The Walkmen predstavili tako rekoč brez napak. Plošča Heaven sicer kvalitetno za njima minimalno zaostaja, je pa popolnoma logična naslednja postaja na poti stilskega razvijanja zasedbe. Hamilton, Paul, Walter, Pete in Matt so pred kratkim vsi postali očetje, vse bolj pa v njih lahko vidimo tudi arhetipske podobe figurativnih rokenrol fotrov. Vedno več njihovih pesmi je baladnih, Leithauser večinoma prepeva o družini in kameradstvu, nekaj štiklcev  z nove plošče pa je prav poletno lahkotnih.

Če je bila plošča Lisbon oda nekemu mestu, je plošča Heaven torej oda življenju samemu, oziroma nekemu točno določenemu stanju tuzemskega bivanja. Leithauser v pesmi Heartbreaker prepeva ''these are the good years'' in mi mu brez pomislekov verjamemo, saj ostaja eden izmed bolj prepričljivih vokalistov modernih kitarskih zasedb. V naslovni pesmi, ki je hkrati tudi prvi singl in najboljši štiklc na plošči, pa med nalezljivo melodijo in klasično walkmenovsko inštrumentacijo, ki je sestavljena iz retro kitar, kompaktnega bobnanja in vztrajnih basovskih melodij, vrine še vrstico ''you're my best friend'', za katero se zdi, da je namenjena ostalim članom benda. In ravno ta občutek medsebojne bratske ljubezni je najmočnejša točka plošče Heaven.

Sami komadi, z izjemo naslovne pesmi in otvoritvene We Can't Be Beat, namreč nimajo tako močnih melodij in refrenov, kot smo jih bili od The Walkmen vajeni v preteklosti, a se na krilih močnih občutkovnih konotacij in presunljivo čistega uvida v nek trenutek v nekem času vseeno pogosto povzpnejo v višave. Pozitivno tako izstopajo še počasnejša in z orglami bogata The Witch, torch balada Southern Heart in bolj visokooktanska The Love You Love. Produkcija je, kot se to za to zasedbo spodobi, na visokem nivoju, še največja slabost plošče pa je poleg pomanjkanja instantno nalezljivih melodij verjetno njena dolžina, saj bi bila dosti bolj udarna, če bi trajala kake 3 komade manj.

Plošča Heaven je torej še eden v liniji odličnih izdelkov vedno elegantnih Američanov, ki počasi, a vztrajno in zanesljivo, gradijo enega bolj impresivnih in relevantnih glasbenih opusov začetka 21. stoletja. 

The Walkmen - Heaven
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness