Tektite, 2014

Transžanrskost je izraz, s katerim se pogosto opleta v kontekstu debatiranja o tem ali onem eklektično obarvanem glasbenem podvigu, a kljub temu da lepo zveni, večkrat odpira nova vprašanja, kot da bi kaj oprijemljivega izdajal o tem, kaj poslušalcu prinaša poslušanje. Zato se mu bomo v pričujočem razmišljanju – kljub temu da neizogibno pride na pamet – skušali čim širše izogniti. Namesto tega bi lahko pričujočo ploščo zasedbe The Young Mothers označili za spajanje najrazličnejših glasbenih elementov pod široko razprtim dežnikom free jazza. Prosluli basovski mojster Ingebrigt Håker Flaten, idejni oče zasedbe ali bolje rečeno projekta The Young Mothers, je namreč izjemno vseprisotna pojava – med drugim se s tem ali onim projektom rad zateče tudi v naše konce – in prostodušno priznava, da kljub mnogoštevilnim kolaboracijam nekaterih izraznih polj pač ne obvlada do obisti. 

To zadrego rešuje, še preden bi zares utegnila nastati, tako, da okoli sebe z na videz precejšnjo lahkoto zbira glasbene mojstre različnih glasbenih porekel. V primeru The Young Mothers gre za pester nabor glasbenikov, med katerimi velja izpostaviti vsaj jedro zasedbe, ki ga poleg Håker Flatna sestavljajo še kitarist Jonathan Horne, saksofonist Jason Jackson, trobentač in raper Jawwad Taylor, bobnar Stefan Gonzalez in tolkalec Frank Rosaly. Skupaj z gostujočimi glasbeniki so omenjeni povili ploščo A Mothers Work Is Never Done, ki je marca letos izšla pri teksaški založbi Tektite. Njen vodja je Håker Flaten sam, ki je kljub temu da je večino leta razpršen po nastopih – ali pa morda prav zaradi tega -, za središče svojega glasbenega ustvarjanja izbral prav Austin v Teksasu in bolj ali manj tam ustaljene glasbenike. Zasedbo je poimenoval The Young Mothers v navdušenju nad prizadevanji svoje žene, ki je z delom pri neprofitnem projektu Project Row Houses skrbela za zagotavljanje bivališč za tamkajšnje mlade matere.

Reference samih glasbenikov in tudi njihove povezave so preštevilne, da bi jih naštevali na tem mestu, predvsem pa zelo raznovrstne. A bend je k temu pristopil zelo pragmatično in morda celo preveč previdno: januarja so izdali Bandcamp kompilacijo, na kateri se je vsak izmed članov predstavil s svojim matičnim projektom – da ne bi bili poslušalci preveč osupli ob njihovem skupnem trudu. Vplivi teh projektov na plošči A Mothers Work Is Never Done kulminirajo v sedmih skladbah, ki so med seboj tesno povezane, predvsem pa se od njih odbija večina klasičnih oznak in idiomov posameznih žanrov. To gre pripisati predvsem spretnemu krmiljenju Håker Flatna in temu, da je v utekanju pred pričakovanimi frazami free jazza pravzaprav že zelo utečen – če na tem mestu omenimo le sodelovanje njegovih The Thing z Neneh Cherry, ki je tudi na valovih Radia Študent poželo precej pozornosti. Plošča A Mothers Work Is Never Done seveda še nekoliko bolj velikodušno zajema najrazličnejše vplive – v skladbi Ruth tako slišimo kalimbe in aluzijo na tradicionalno ugandsko glasbo, ki pa se nato razpoči v dogmatično rimoklepanje, podloženo s tesnim in udarnim inštrumentalom. Kontrapunkt omenjeni skladbi predstavlja skorajda meditativna Virgoan Ways, ki pa ne zaostaja v dovršenosti in občutku, da prav nobeden izmed elementov, ki tvorijo skladbe, ne bi mogel biti nikjer drugje kot tam, kjer je. 

Gre za ploščo, ki je ambiciozna v najboljšem pomenu besede, saj ni samo vsota svojih sestavnih delov in je kljub svoji drznosti bolj kot s posameznimi žanrskimi specifikami zaznamovana predvsem z globino, udarnostjo in polnostjo zvoka, katerega sestavni deli večinoma tičijo tesno skupaj in prav gotovo še posebej oživijo – v živo.