Moka Bar, 2012

Pozdravljeni v sobotni Tolpi Bumov, kjer tokrat poslušamo duet računalniškega elektrofonika Tima Blechmanna ter tolkalca in vokalista Seijira Murayame. Tako Blechmann kot Murayama sta poslušalcem Radia Študent vsaj približno, če ne celo precej dobro znana, saj sta precej redna gosta teh valov. Če pobrskate po arhivih nove in stare spletne strani, boste našli kopico objav; tako Murayama kot Blechmann, tako v duetu kot z drugimi glasbeniki pa sta bila večkratna gosta ekskluzivnih koncertov, posnetih v studiu radia in kasneje predvajanih v oddaji Godbeni Imperializem. In ravno nekje okrog njunega gostovanja poleti 2009 je bil v Menzi pri Koritu narejen tudi pričujoč posnetek, ki je nato pred nekaj meseci izšel pri Blechmannovi spletni založbi Moka Bar kot zastonjski download.

Na plošči „Pri Koritu“ nam Blechmann in Murayama ponudita dobre pol ure pretanjenega zvočenja, ki kljub seštevanju in zlivanju v mimetično brnenje vsebuje veliko količino zvočnih in gestikularnih informacij, predvsem pa jasno zaznaven karakter osebnih idiosinkratičnih estetik obeh vpletenih. Blechmann vstopa v igro s svojim radikalnim izhodiščem računalniško generiranega šuma toplih odtenkov, kot ga je v izčiščeni obliki predstavil na svoji referenčni solo izdaji „Rrrr“. Murayama pa prispeva svoje prepoznavno raziskovanje zvočnosti snare bobna in svojih specifično hropečih glasovnih nastavkov.

Dogajanje se začne z medsebojnim vtiranjem šumečega hrupanja meteoroloških odtenkov ter odzvenov praznega bobna, ob katerega drgnejo palice in hrapave plastične cevi. Takoj je očitna posebna zvočna konfiguracija. Vsaj na posnetku, saj ne vemo, kako sta bila nastavljena v času igranja. Slišati je precej prostorske resonance, zvok je bogat predvsem v srednjem in nizkem frekvenčnem spektru – hkrati pa je kljub verjetno prostovoljni zamazanosti slišna kopica detajlov, ki jih pri tako „prostorskem“ posnetku ne bi pričakovali. To prispeva k nenavadnosti zaznavnega vtisa njunega zvočenja, ki ima na trenutke potencial, dotakniti se sublimnega.

Igra je neujemljiva in skrivnostna – v vsakem trenutku bi lahko prestopila v domačno dronersko plastenje ali pa v določeno improvizacijsko razdrobljenost. Vendar se to nikoli ne zgodi. Blechmanna in Murayamo zanima in poganja nekaj drugega. Težko je reči, kaj, vendar je gotovo povezano s pazljivim poslušanjem in osredotočenostjo na temeljno surovost kakršnekoli zvočnosti. Če želimo, lahko v zvokih slišimo zasnutke elementarnih prvin glasbenosti, vendar pa sta tako Blechmann kot Murayama muzikalnost kot ideal ali umetelnost že zdavnaj pustila za sabo. Tekom dobrih 32 minut nastopijo trenutki večsmerne mimetičnosti, ki njuno igranje približajo raztopitvi v neintelegibilne dinamike okoljske zvočnosti, a hkrati paradoksalno še ojačajo intenzivnost in ostrino njunih prispevkov. Naj izpade še tako banalno, lahko rečemo, da je slišati kot bi palčke po bobnu udarjale s kaotičnimi vzorci padanja dežja in iz zvočnikov brnelo kot pridušen vzlet letala. Znotraj tega pa se znajdejo čudna prekopicevanja, prelomi, hreščanja, tuljenja in vznikanja glasu, ki prihaja od nikoder in katerega vzgibi so neintelegibilni.

Ploščo „Pri Koritu“ lahko po mojem mnenju prištejemo k presežkom eksperimentalnega in neidiomatskega zvočenja, zavzetost pristopa in skrivnostnost slišnega dogajanja pa sta njeni kvaliteti, h katerima se je vredno vračati znova in znova. Brezplačno si ga lahko prenesete s spletne strani Tima Blechmanna.