Domino, 2023

Če govorimo o baladah, bomo govorili o čudnem medprostoru, v katerem se nahajamo poslušalci drugega desetletja 21. stoletja. Prenasičenost, ki so jo prinesla prejšnja desetletja popularne kulture in njene glasbe, ter občutek že neštetokrat slišanega istega recepta za doseganje neke mere čustvenega odziva sta že dodobra zacementirana v podzavesti poslušalcev, točka razlike je le raven ozaveščenosti o tem ter o sredstvih in prijemih, ki to dosegajo. Dodajmo še, da se kvantiteta glasbene produkcije in distribucije zaradi dostopnejše opreme in platform, kot sta denimo Bandcamp in Soundcloud, povečuje in je tako stalno v zgodovinskem maksimumu. Kako torej pisati balade, izražati izjemna intimna čustva skozi glasbo in predvsem kako to storiti na izviren način? 

Ukrajinska skladateljica, producentka in zvočna umetnica Katarina Grivul je na delavnici Kako z glasbo izstopati iz množice? izpostavljala pomembnost zvočnega oblikovanja, ki naj bi odpravil dotični problem igle v senu, saj vsaj v kontekstu popularne glasbe glede strukture komadov v grobem smislu ne moremo uvajati gromozanskih inovacij. Stvar deluje, kot je zastavljena. Potemtakem je naša fronta boja proti povprečnosti in nezanimivosti oblikovanje zvoka. Po logiki abstrahiranja bi lahko rekli, da gre za področje stila, ki nekako obarva note, ki so zaigrane ali zapete. Gre torej za način prenosa idej neposredno skozi zvok, ki ustvari občutek izvirnosti, v strukturi in tonalni harmoniji pa se stvar kompaktno zapakira v poslušno celoto s smotrom. Tako recimo zadnjih dvajset let autotune ni več pripomoček za petje, temveč samosvoj zvočni efekt, ki melodijo naredi bolj zanimivo za poslušalstvo.

Dinamični kantavtorsko-producentski duo, ki ga sestavljata Tirzah in Mica Levi, na tretjem albumu trip9love…??? v tej maniri poglablja svoj edinstven način glasbenega izraza. Če smo na obeh prejšnjih albumih Devotion in Colourgrade poslušali dokaj umirjen pristop k baladnim pesnitvam, ki so se pretapljale v grenke triphopovske komade, se avtorski dvojec na letošnji izdaji loti žalostink v maniri hiphopa, trapa in angleškega drilla. Od samega začetka je produkcija zastavljena na beat dropih, ko rešetanje traperskih bobnov in basovske linije zapolnijo praznine v komadih, ki jih Levi spretno pripravi. Tirzah se na komadih pojavlja s svojim značilnim efektiranim vokalom. Z besedili ostaja skromna, zaleže le premišljena enovrstičnica in njeno ponavljanje.

Način oziroma pristop, ki ga poslušalec začuti ob poslušanju, je neposreden in spolirano surov. V začetku albuma je zelo bahaški, slutimo lahko senzibilnost Tirzah, kako je hkrati močna in šibka, med komadi pa skače po eni strani med čisto razgaljenostjo in ranljivostjo, po drugi strani pa obrambnim bravadom. Produkcija je za prvih nekaj komadov, tja do štikla their love, enoznačna. Bobni rešetajo kot metki, ki jih Tirzah strelja iz svoje notranje bolesti, in melanholične melodije podajajo kontrasten vpogled v samo izvorno točko njenih besedil. Album se nato razvije v še bolj razgibano cikcakanje med obema emotivnima ekstremoma, produkcija pa se še naprej giblje med ritmi drilla in trapa ter zasanjanimi klavirskimi pasažami, seveda vse skupaj v znižani zvočni kvaliteti oziroma lo-fiju.

Album trip9love…??? je še bolj zamaknjen v edinstveno vizijo dvojca, ki se z vsakim komadom na vsakem albumu vedno bolj razjasnjuje. Nedvomno je tandem z zadnjo izdajo skoval svoj edinstven način pristopa h glasbi in njenim izraznim razsežnostim, kar je tudi odlično zajeto in predstavljeno v sledeče dobre pol ure.