TJAŠA FABJANČIČ: PRIPOVEDI / ERZÄHLUNGEN / TALES

TJAŠA FABJANČIČ: PRIPOVEDI / ERZÄHLUNGEN / TALES

Recenzija izdelka
28. 9. 2013 - 19.00

Session Work, 2013

V slovenskem prostoru se že nekaj časa vrstijo prav zanimive izdaje muzike, ki se – če malce karikiram – gibljejo nekje v presečišču Radia Študent ter Vala 202. Te muzike po aranžmajskem in inštrumentalnem sestavu ter po svojem referenčnem spektru korespondirajo s t.i. neodvisnimi godbami, po drugi strani pa z občasno shematično ter klišejsko melodiko, varno strukturo in predvsem svojo dostopnostjo funkcionirajo tudi kot derivat slovenske popevke in sodobnejšega sredinskega popa. V tem prostoru se še najbolj uspešno giblje zvok, ki se pri nas včasih poimenuje 'etnofletno', in ki je – tako se zdi – nekako uhodil teren za glasbene projekte, kot so recimo Neomi ali Pinela, in tudi pričujoči album Tjaše Fabjančič, naslovljen Pripovedi. To so muzike, ki si lastijo neko mero RŠ legitimnosti, obenem pa lahko komunicirajo tudi z bolj sredinsko publiko in mediji in znotraj tega horizonta kažejo tudi precej drznosti.

V tem kontekstu so Pripovedi izjemno zanimiva plošča, v kateri se prepleta cela vrsta žanrskih podmen. Njena avtorica je pevka in skladateljica Tjaša Fabjančič, ki ji za ta projekt delata družbo še kontrabasist Robert Jukič ter harmonikaš Borut Mori, vsem skupaj pa se na nekaj skladbah pridružita še avstrijski pianist Michael Lagger ter saksofonist Patrick Dunst. Gre že za tretjo Tjašino ploščo, kot drugi dve tudi to izdano pri avstrijski založbi Session Work, kjer očitno do te mere cenijo njen izraz, da ga izdajajo navkljub besedilom v slovenščini.

Ta so izjemno osebna ter izpovedna in se - prav nekarakteristično - ljubezenski tematiki niti ne posvečajo, njihova rdeča nit so namreč teme in vprašanja nestalnosti, samote in identitetne razseljenosti. Njihova abstraktnost jih včasih sicer nekoliko preveč razpre in občasno se zazdi, da bi se lahko verzi prosto sprehajali med komadi, ki pa po drugi strani ravno zaradi tega zaokrožajo ploščo v ne le zvočno marveč tudi poetsko celoto, ki večkrat udari z izjemno močnimi besedili.

Za enovitost plošče prav tako poskrbi zvočna specifičnost zasedbe, ki v tandemu kontrabasa, harmonike in vokala pelje zaokroženo zgodbo navkljub raznorodnosti njenih žanrskih postankov. Tjašin vokal se večkrat sprehodi čez klasično jazzovsko petje, ki občasno deluje malček posiljeno, spet drugič je izjemno blizu petju Brine Vogelnik, včasih je standardno šansonjerska, tu in tam pa je še najbližje bluesovskemu izrazu, ki pa se še v istem komadu lahko razvije v baladne linije klasične slovenske popevke. Slednja je tudi tista glasbena premena, znotraj katere je morda najbolj smiselno misliti to ploščo in katera po piščevi vednosti v zadnjih letih še ni prejela tako dostojne nadgradnje, kot jo ponuja plošča Pripovedi. Gre namreč za sodoben album, ki v dobršni meri sicer operira s klasičnim vokalnim jezikom, a je po drugi strani nekako v koraku z glasbo, ki se v zadnjih letih poraja na že omenjenem presečišču in znotraj katere je še posebej pomembna rekontekstualizacija harmonike ter nemara tudi same slovenščine kot elegantno in neprisiljeno petega jezika.

Določeno mera nekosistentnosti albuma je kvečjemu morda moč brati v prepričljivosti skladb, saj nekatere – recimo uvodna Corrida – prepričajo že ob prvem posluhu in ki so ob vseh nadaljnjih poslušanjih celo vse boljše, nekatere druge pa kar ne razvijejo lastnega karakterja in se zanašajo na vrhunske glasbenike in raznovrstnost žal le nakazanih in premalo razvitih idej. Veljalo bi še omeniti, da zaradi izredno karakternega vokala pevke, vseprisotne harmonike, občasno preveč sladkobnih saksofonistovih vpadov ter splošnega grenko-saharinskega vzdušja pride do nekakšne prenasičenosti zvoka. Vseeno je album še dovolj odprt, da prenese večkratna poslušanja in da nekateri komadi prepričajo šele po nekaj ponovitvah, ko se njihov kernel že počasi usede v ušesa.

A kakorkoli že, v svetu Oblakovih radijskih postaj zaradi svojega melanholičnega podtona album verjetno ne bo imel časa prodreti med najširše občestvo in verjetno bo tudi za alternativce vse preveč mehkoben in sredinski. Tjaša Fabjančič na tem albumu pač – kot se izrazi v enem od verzov – »sanja v več jezikih« in tudi kakemu pomisleku navkljub se lahko ta poizkus revitalizacije in diverzifikacije izraza slovenske popevke in popa samo pohvali.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.