Osmose Productions, 2025

Če boste kdaj naleteli na intervju s kakim black metal akterjem iz zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem boste vedno prebrali ali slišali, da je black metal nevarna glasba, da zato ni za vsakogar in da je tudi vsakdo ne more in celo ne sme ustvarjati. To seveda velja tudi za zasedbo, ki je nastala davnega leta 2009 v Iranu in jo predstavljamo v tokratni Tolpi bumov.

Preden se poglobimo v tretji album zasedbe Trivax, The Great Satan, ki je izšel maja letos pri kultni francoski založbi Osmose Productions, je prav, da najprej predstavimo njeno zgodbo. Čeprav je ta bolj kot za samo glasbo zasedbe pomembna za sporočila, ki jih bend posreduje svetu in še toliko pomembnejša z vidika seznanjenosti s tovrstnimi bendi – kolikokrat ste doslej slišali o black metal bendu iz Irana? O bendu, ki je povrhu še izjemno protirežimsko nastrojen – v vseh pogledih? Torej, Trivax je ustanovil danes še edini izvorni član, ki nastopa pod vzdevkom Shayan. Temu metalskemu uporniku je bilo od začetka jasno, da s pripadnostjo metalski subkulturi oziroma z ustvarjanjem metal glasbe tvega življenje. 

Metal je namreč v Iranu strogo prepovedan, še posebej, če je njegov uporniški vidik neposredno usmerjen proti vladajočemu režimu. Bojda so enega njihovih zgodnjih koncertov pripadniki paravojaške policije prekinili tako, da so šolsko dvorano, kjer so igrali, preprosto zažgali. Slej ko prej je bilo jasno, da je nadaljevanje njihovega glasbenega izraza mogoče samo v tujini, zato se je Shayan leta 2011 preselil v samo osrčje oziroma zibelko metala, Birmingham v Združenem kraljestvu. Tam je ponovno osnoval bend, tokrat z angleškim bobnarjem Matthewom Crotonom in s sirskim basistom Sullyjem. Njegova zgodba je glede na poreklo precej podobna Shayanovi, toda s to razliko, da je Sullyja oziroma Sultana, kot je njegovo pravo ime, režimska avtoriteta v Siriji zaprla in mučila, preden je uspel uiti na Zahod.

Okrepljeni s temi informacijami lažje razumemo, da je tretji album zasedbe, The Great Satan, blackmetalski album v najbolj uporniškem pomenu besede. Je nevaren za osebe, ki so ga ustvarile, in verjetno tudi za vse poslušalce in poslušalke. Naslovnica, ki jo je ustvaril umetnik NecrosHorns, prikazuje ajatolo Homeinija z zloveščim obrazom, v ozadju pa stojijo goreče mošeje. Naslov albuma The Great Satan oziroma v prevodu Veliki Satan je med drugim uporabljen tudi ironično. To besedno zvezo namreč pogosto uporabljajo iranske oblasti, predvsem kadar govorijo o ZDA. Toda v primeru Trivax je jasno, kdo predstavlja satanski trn v peti – predvsem za vodjo zasedbe.

Tematsko bi lahko torej rekli, da se na albumu prepletajo – kot se za black metal spodobi – politične ter družbeno in predvsem versko kritične vsebine, le da je tokrat političnega malo več, verski vidik pa se – kar je redko za black metal – ubada ne s krščansko, temveč z drugo največjo monoteistično religijo na svetu, torej z islamom. Jezik, ki prevladuje v besedilih, je angleški, tako da so besedila zlahka razumljiva verjetno večini sveta, je pa prisoten – resda v mali meri, a toliko bolj očitno – tudi Shayanov prvi jezik, farsi. Preprosto sporočilo albuma je: no Gods, no Masters oziroma ni bogov in prav tako ni gospodarjev, gre pa za sporočilo, ki ga Shayan in Sully vedno poudarjata v intervjujih in tudi nasploh.

Kadar se album ne ubada z napadom na teokratski režim, ki vlada v Iranu, nam ponudi politično kritiko v obliki skladbe, ki prikazuje nesmiselno umiranje mladih za ideološke cilje, a bes, grozo in žalost nadgradi tudi s kakšno drugo skladbo z močnim pesimističnim pogledom na prihodnost sveta. In to vse v 42 minutah. V tem času se zlahka poglobimo v album, kajti svojo ostrino usmerja predvsem v besedila, medtem ko je glasbeno oziroma zvokovno album izjemno dostopen oziroma poslušljiv. Če ste morda mislili, da bi Shayan in ostali tako močna sporočila zakrivali z izjemno disonančno glasbeno podobo, se motite. Od prvega komada, ki na albumu zveni še najbolj bližnjevzhodno, kar zadeva ustvarjanje vzdušja in rabo za metal precej neobičajnih glasbil, je moč slišati, da so se Trivax bolj naslonili na Zahod, predvsem na Skandinavijo. Veliko poudarka so namenili strukturam skladb, dobrim melodijam, domiselni dinamiki, ki služijo samo temu, da tema, ki vlada v njihovih srcih, zlahka vstopa tudi v poslušalčevo dušo.

Trivax so black metal bend, ki zagotovo izhaja iz zapuščine zlovešče melodičnosti kultnih Dissection, preveva pa ga močan pridih benda Watain. Eksperimentalnih vplivov kakšnih Mayhem tu ne zasledimo, vzporednice lahko povlečemo predvsem s poljsko zasedbo Mgła, začuda pa se k svojim izvirnim koreninam Shayan nagiba manj kot denimo izraelska zasedba Melechesh ali celo kultni ameriški blackerji Absu. Devet skladb lahko razdelimo pravzaprav na komade in povezovalne intermezze, če album poslušamo brez prestanka v celoti, pa se nam razkrije tudi njegova močna kohezivnost.

Album The Great Satan tako ponuja že marsikaj slišanega, a je zaradi svojega ozadja in tudi inštrumentalne izvedbe izjemno dober. Močno vzdušje gradita prvi in zadnjih komad, Atash in Tamam Shod, medtem ko je čustveno verjetno najbolj nabit epsko dolgi komad Operation Ramadan, v katerem Trivax izkažejo največji potencial. Čeprav ne moremo spregledati političnega naboja naslovne skladbe The Great Satan, katere besedilo je v celoti v farsiju, pa je udarno sporočilo, ki zadeva svobodo posameznika, glasbeno izrazito močno podkrepljeno v komadu To Liberation and Beyond. Kritika teokratskega režima je tudi glasbeno najbolj podkrepljena v skladbi Daemon's Melancholia, ki se močno naslanja tudi na postblack metal, medtem ko je The Great Flood zvočno izredno agresiven komad, ki razkriva tudi močno okoljevarstveno noto.

Dragi poslušalci in poslušalke Radia Študent, zavedajte se, da poslušate album, ki bi vsaj dvema članoma zasedbe predstavljal smrtno kazen, če bi ga ustvarila in na svetovne platforme naložila v domačem kraju. To je album, ki je za razliko od marsikaterega ekstremnega glasbenega izraza dejansko prepojen z znojem, krvjo in solzami ter je glas vpijočega v puščavi, ki pa obljublja maščevanje, jezo in prihod pravice. Ali pa vsaj konca.