Hitchtone music & promotion, 2019

V zadnjih letih se v hrvaških medijih, tistih kajpak, ki še kaj dajo nase in gojijo dandanes precej zanemarjeno novinarstvo na področju kulture, veliko govori in piše o svojevrstnem prebujanju tamkajšnje jazzovske scene. Ob tem sta imeni, ki se večkrat pojavita in tudi ponavljata, elektrojazz bend Chui in Mimika Orchestra. Iz vrst slednjega kolektiva, ki smo ga letos tudi gostili na velikem radijskem rojstnodnevnem dogodku in ga že poprej dobro spoznali v Tolpah bumov, prihaja zdaj še ena nova zasedba, ki bo nemara še bolj upravičila uvodoma omenjeno medijsko izpostavljanje novega razcveta jazza na Hrvaškem.

Bend, ki ga danes predstavljamo s prvencem Distances, ima precej nenavadno ime, tudi če ga primerjamo s širokim naborom tega, kar najdemo v leksikonu imen bendov in projektov, tako sodobnih kot zgodovinskih. Pravzaprav ima bend kar dvoje imen, enega v angleščini in drugega v ruščini. Truth ≠ Tribe ter v ruskem prevodu še Правда ≠ Племя. Korenine kvarteta so, kot rečeno, ozko povezane z orkestrom Mimika, saj so se trije člani tega orkestra, kakor tudi benda Antenat, spomladi leta 2018 zbrali na spontanem jam sešnu. Tolkalcu Nenadu Kovačiću, pihalcu Maku Murtiću in kitaristu Luki Čapeti se je kmalu pridružil še tubist Jurica Rukljić. Slednji, sicer klasično izobraženi glasbenik, je trojici predstavil svoj nastajajoči eksperiment - zvok tube je elektronsko obdeloval v zven podoben električni kitari.

Iz spontanega muziciranja je takoj nastala ideja o stalni zasedbi, ki je v žaru navdiha že na svojih prvih srečanjih napisala prvo gradivo, nato pa še zasnovala koncept delovanja. Ta sloni na tako imenovani Balkanski ruti in ideji migracij skozi prostor in čas. Naši poslušalci, ki so že seznanjeni z delom Mimike, bodo gotovo uzrli vzporednice s temelji delovanja omenjenega orkestra: naslanjanje na balkansko folkloro in zvočno pripovedovanje zgodb, povezanih s širšo sociokulturno kondicijo človeštva. Ker pa so vsi člani močno vpeti v alternativno zagrebško glasbeno dogajanje in igrajo v zasedbah s silno raznovrstnimi žanrskimi predznaki, ne čudi, da so svojo pot v izraz kvarteta našli tako glasba zahodne Afrike kakor tudi prvine rocka in jazza ter vsega tistega, kar se najde vmes.

Album se začne s komaj polminutno miniaturo Field Recording #1 in takih krokijev je na albumu še sedem; tista z zaporedno številko osem denimo album tudi sklene. Te skice ali drobci zvočnih idej, ki redko presegajo dolžino ene minute, so razporejeni po albumu med prave komade in predstavljajo neke vrste prehode med zvočno zelo različno ubranimi skladbami. Včasih nas zares spomnijo na terenske posnetke, saj so narejeni tako, da ustvarijo vtis, kot bi bili posneti na ulici ali med kakšnim praznovanjem. Kot omenjeno, imajo te raznobarvne miniature vlogo neke vrste lahkotnejšega prehajanja med skladbami. Tako nas že po uvodni skici, ki večinoma temelji na repetitivnem ritmu, bend pošteno preseneti z energičnim komadom, ki vešče spaja balkanski groove in jazz.

Takih nabritih, plesno zastavljenih komadov, v katerih bend veselo prestavlja med neparnimi, razposajenimi ritmi in mamljivimi nosilnimi melodijami na saksofonu, je na plošči še obilo, a vsi ne slonijo na balkanskih idiomih. V drugih skladbah je zaznati malo morje vplivov in strujanj, od duba in funka prek novega vala in art-rocka do afrobeata. A poetika zasedbe Truth ≠ Tribe se ne ustavi le pri melodijsko navihanih in ritmično neujemljivih temah, pač pa nas kar nekajkrat premami v kontemplativne skladbe, ki bi jih lahko razglasili za daljne bratrance in sestrične svobodnjaškega ali spiritualnega jazza. V takih skladbah si četverica vzame čas za tenkočutno zlaganje zvočnih slojev, marljivo klesanje zvena in navdihnjeno eksperimentiranje z začetnimi postavkami skladbe.

K zvočni in žanrski raznolikosti gotovo prispeva dejstvo, da Mak Murtić poleg saksofona zapiha še v klarinet in flavto ter istrsko-kvarnersko ljudsko glasbilo sopila. To pihalo z izrazito rezkim in predirnim zvenom nas spomni na skupno muziciranje Ornetta Colemana in maroške zasedbe Master Musicians of Jajouka. Zelo transoidno torej, a tudi čezžanrsko in multikulturno popotovanje, na katerem nas čakajo številni postanki in ovinki. Truth ≠ Tribe nas drzno in domiselno presenetijo prav na vsakem ovinku, ne menijo se za konvencionalen vozni ali sedežni red, prometne znake in druge omejitve. Poznavalsko in natančno, hkrati pa uživaško in mestoma tudi nebrzdano nas bend pelje po zvočnih meridianih in paralelah – bližnje in ne tako bližnje – okolice ter pisanih žanrskih krajinah. Z nepretencioznim, a zagnanim muziciranjem četverka potrdi tisto staro modrost, da ni pomemben cilj, temveč pot do njega.