Drag City, 2012

Lansko leto je bilo za Tyja Segalla izredno produktivno, saj je izdal kar tri albume. Slaughterhouse je nastal skupaj z njegovo skupino in ponuja vpogled v njegovo koncertno podobo. Plošča Hair je nastala skupaj s somišljenikom Timothyjem Presleyjem oz. Whitom Fancejem in je slišati kot natripana izkušnja, ki jo vodi Syd Barrett. Ob tem pa je še izdal solo ploščo Twins, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Mlademu in energičnemu glasbeniku je v enem letu uspelo sproducirati tri raznolike studijske plošče, ob tem pa vseskozi ohranja svežino in lasten pečat. Ob tem pa omenimo še, da sodeluje tudi v drugih skupinah, med drugim s Sic Alps.

Ty Segall igra garažni rock, ki je hiter, hrupno hreščeč in pesmi podivjano drvijo skozi celotno ploščo, obenem pa v sebi nosijo tudi všečno pop podobo. S tem se pokažejo primerjave tudi s pokojnim Jayem Reatardom. Vsaj taka so bila njegova prvotna dela, recimo albuma Lemons in Melted, nato pa ga plošča Goodbye Bread postavi v bolj umirjeno in tudi vase usmerjeno izrazje. Na njej ni bilo več slišati mladostniškega divjanja, ampak trezno in hkrati čutno preigravanje. Namesto hrupa je bilo na tej plošči slišati mirnost.

Kam sodi plošča Twins? Na njegova zgodnejša dela s svojo hitrostjo in pop melodičnostjo spomni pesem z naslovom You're The Doctor.  A hkrati plošča vsebuje folk natripanost, ki jo slišimo v Gold On The Shore. Inside Your Heart pa vsebuje več praznega prostora, ki ga polni in raziskuje hrumeč zvok kitar, ki ni več punkovsko hiter, ampak s svojim gomazečim zvokom spomni tudi na kalifornijski bend Thee Oh Sees. Podobno in še bolj izrazito je to slišati v pesmi They Told Me Too. Brigid Dawson, klaviaturistka Thee Oh Sees, te ekscentrične in samosvoje kalifornijske zasedbe, pa je prispevala svoj vokal v zaključni pesmi There Is No Tomorrow. Nasprotno pa je Who Are You slišati zelo preprosto igrivo in sili k razgibavanju bokov.

Tako album Twins ponuja mešane vplive preteklih izdaj. A kljub temu raznolikemu zvoku je plošča konsistentna. Res je, da vsebuje nenehne zvočne preskoke iz pesmi v pesem, a je vsaka zaigrana polno in prepričljivo. Ty Segall pač zmore v nekem trenutku biti garažno podivjan, v naslednjem momentu se poda v globlje zvočno raziskovanje, kasneje pa nas razgiba s  pop všečnostjo, kot je slišati tudi v pesmi Would You Be My Love. Kar šteje, je to, da v vseh teh preobrazbah Ty Segall deluje nadvse prepričljivo, saj pesmi že takoj po prvih taktih poslušalca pritegnejo nase. Zaradi tega se razlike med pesmimi prelijejo med seboj in album Twins razumemo ne kot razdrobljeno, ampak zvočno dinamično ploščo.

Čeprav plošča Twins ponuja zelo raznolike pesmi, pa albuma ne zaznamujejo toliko posamezne pesmi, kot bi bilo pričakovati. Kar se vriše v poslušalčev spomin, je zvočna slika, ki jo nosi celoten album. Vseskozi je namreč prisoten skupni imenovalec v pesmih, ki se kaže kot DNK zvoka, ki ga nosi Ty Segall. Očitno je, da mu je kljub mladim letom uspelo dograditi lasten in prepoznaven zvok, in zaradi tega plošča Twins kljub svoji raznolikosti ohranja povezanost in smiselnost.