samozaložba, 2020

Človek … družabno bitje. Obdano s tisočimi drugimi individuumi, ki marsikdaj spijo tudi zgolj slab meter eden od drugega. Ok, no … vmes je kaka stena, recimo. Ki loči moj mir od sosedinega. Ona lahko zapre okno in moja muzika bo nehala težit. Spusti lahko še rolete in bo sama, v tišini in temi. In če predraga soseda v zrak špricne še občutno pretirano količino osvežilca zraka, morda zakrinka celo vonj vsega sranja, ki se dogaja v mestu. Takrat bo končno zares sama. V svojem mehurčku, brez motnje sveta in življenja. Kot dama v srednjih letih, celo v stiku s časom, bo prižgala telefon, odprla svoj Instagram s slikicami znanih, lepih ljudi, baje se jim reče influenserji, ki poleg fotkic objavljajo svoje prijetne misli, opolnomočene z oglasnim materialom. Prižgala bo še televizor in občudovala Oprah, ki bo spet delila bajne vsote, s katerimi si bodo srečneži kupili nove nepotrebne lajfstajl rekvizite. Ali pa bo prešaltala ... Na Beyoncé, ki bo s svojimi sočnimi plesnimi koraki tako dalje prodajala svoje nove komade, ali na Lady Gaga, oblečeno v bog ve kaj že, česar je zmožna svoboda izraza, če si dovolj vpet v hipsteraj hitrega sveta. In še, gospa soseda ... Kje pa je vaš unikat? Ali ne bi vašim ustnam prav pristajalo malo botoksa? Ste res najboljša verzija same sebe?

Dopizdi ji … Ne, tokrat bo brez poročil! Danes bo gospa soseda poslušala nekaj novega. Nekaj drugačnega. Nekaj progresivnega.

Išče torej nekaj napetega. Naj zažaga in končno spet požene kri po žilah. Naj bo recimo ena fina, žmohtna plata. Recimo tale dvojca U$IŁ. Zapovrh še domača, to bo primerno! Je celo brez besedičenja, tega je bilo dovolj po televiziji, vseeno pa kaj pametnega sporoči. To bo prava, dosledno ritmično dodelana doza žaganja s primernim deležem melodij. Da ne bi zvenelo preveč pusto, je kitarist Janez Weiss na svoj inštrument napel še dve dodatni struni. Kitara zdaj ob bobnarskem razbijanju Maksima Špelka iz feršterkeraja grmi čisto dovolj polno, da se duo s svojimi rifi, melodijami in premetanimi ritmi razlije celo čez rob konceptualno močne in kompozicijsko razmigane plošče QWA.

O konceptu v glasbi je sicer zahtevneje razmišljati, če se ansambel, bend ali posameznik odloči svoje muzično sporočilo vršiti zgolj inštrumentalno. A glasbenik ima moč svoje nazore izkazovati tudi na drugačne načine kot z besedili pesmi. Recimo da tu nastopijo tudi, recimo jim, glasbeni metapodatki. Denimo naslovi skladb ali naslovna podoba izdelka. QWA morda izraža celo nekaj strahu, predvsem pa izraža posmeh in neodobravanje v odnosu do aktualne mainstream pop kulture, ki silovito prekipeva iz vsakdanjika vsakega posameznika, če ta to želi ali ne. Virtualna resničnost se dviga nad dejansko stvarno resničnost, lepotne ideale pa narekujejo hollywoodske zvezde, recimo kakšne ne več tako čiste dvojčice Olson ali lepi radiatorčki vlažnih teles Baywatchevih reševalcev in reševalk iz vode. U$IŁ sta čas, ki ga kak drug bend porabi za pisanje besedil, verjetno porabila za dodaten razmislek o vsakem komadu posebej. Zgodbo svoje drum’n’riff muzike sta tako povzdignila še nivo višje, kompleksni glasbi, ki že tako zadovolji radovednega poslušalca, sta namreč vlila še konkreten koncept in zgodbo. Z albuma se torej naužijemo komadov z bizarnimi naslovi, recimo: Sisters Olson, Baywatch Dracula ter Make Oprah great again.

In ko se enkrat že prebijemo čez razmislek o teh konceptualnih komponentah plošče, je tu še muzika. U$IŁ ne izstopata iz idejnih svetov kakšnih drugih težkokitarskih progresivcev. Weiss nas s kitaro v vsakem komadu opominja na svojo tehnično zrelost in idejno prodornost. Pesmi se v večini držijo klasičnega trajanja okoli štirih minut in že zaradi izmenjujočih se tem, ki se pridno ter smiselno vežejo na predhodne oziroma sledeče, ne postanejo dolgočasne. Takšna glasba ne temelji na ulovu z ušesnimi črvi, ki bi poslušalca gnali v celodnevno požvižgavanje preprostih melodij. Raje kot plehke melodije U$IŁ vpeljeta taktiko igranja z različnimi taktovskimi načini ter premišljeno rabo efektov za barvanje zvoka. Če veliko današnje mainstream pop oziroma tudi drugačne glasbe temelji na podtikanju melodijic v podzavest poslušalca, U$IŁ svojo glasbo namenjata tistim radovednežem, ki si želijo tudi nepričakovanih zavojev kompozicij in aranžmajev. Določeno kompleksnost pa dejansko vzporedno tudi razbijeta s skromno inštrumentacijo, ki ne glede na ves kaos učinkuje tako, da muzika dejansko ves čas lepo teče, nikoli ji ni težko slediti.

Katerakoli že soseda ali morda sosed bosta danes prešaltala na progresivni ustroj plošče QWA, bosta deležna močnega karakterja, osebnosti, ki jo v zgodbo plošče vložita oba glasbenika. Z minimalizmom inštrumentarija sta izgradila izrazito raznolik album z močno metalsko, stonersko platjo, ki nas v najglobljih predelih svoje zgodbe morda tudi zares odpelje daleč stran od globalnega vrveža, ki nas tako zelo pridno in učinkovito odvrača od možnosti mirnega življenja. Vsi sosedje in sosede torej navijte decibele! Nej se sliš U$IŁ al QWA.