ZARŠ, 2021

V tokratni Tolpi bomo poslušali predpremiero najnovejše izdaje Založbe Radia Študent, in sicer albuma The Hereafter, ki je prvenec solo projekta ujma, za katerim se skriva kantavtor Vasja Onič. Vsi, ki ste aktivno spremljali ljubljansko sceno tam nekje med letoma 2015 in 2018, Vasjo verjetno poznate kot bobnarja zasedbe persons from porlock, s katero so leta 2016 prav tako za ZARŠ izdali debi things people don’t like. Poleg ravnokar omenjenih porlockov se Vasja umešča tudi v širšo ljubljansko indie sceno s sodelovanjem pri zasedbah Rush to Relax in morvern.

Ustvarjalec se skozi album, ki šteje 14 komadov, izkaže kot zelo sposoben songwriter. Kljub temu da se plata začne s klasičnim kantavtorskim aranžmajem kitare in vokala, se kaj kmalu izkaže, da Onič ni nikakršen folk purist, nasprotno pokaže veliko občutka tudi za bolj urbani glasbeni milje. Prvi komad, ki pušča tak vtis, je It’s there, ki s hitrim vzorcem bobnov in repetitivno bas linijo že skorajda vabi na plesišče in spominja na britanske elektronske bende iz 90-ih à la Faithless. Ta vtis se nadaljuje tudi z naslednjo skladbo Submisija je mamilo, kjer Ajdova deklica deklamira poezijo čez temačen beat. Globlje v plato kot se spustimo, močneje se oddaljimo od klasične kantavtorske forme, s katero se The Hereafter otvori. Vasja postreže tudi s hitičem Still trying, ki s svojimi melodičnimi vložki nostalgično spominja na zlato dobo porlockov.

Kljub elektronskemu zvočnemu izletu v sredini albuma se ustvarjalec v zadnji tretjini vrne k bolj preprosti zvočni sliki kitare in vokala ali dveh. Tudi v takšni obliki ponudi popevkici, kot sta Gorivo in Home, ki sta sicer streljaj stran od prejšnjega skorajda klubskega izraza, a vseeno sorodni v melodični spevnosti. Prav tako se lahko obregnemo ob način, na katerega ustvarjalec neopazno skupaj tke komade v angleščini in slovenščini. Besedila se večinoma ukvarjajo z distopičnimi, metafizičnimi in fatalističnimi temami, ki jih ustvarjalec podaja z odmaknjenim tokom misli. Na podlagi avtorjeve skorajda stoične drže za tekste v resnici potem sploh ni važno, v katerem jeziku so intepretirani, sporočila nas dosegajo ne glede na vse. Vseeno pa se je Vasja odločil za hibridizacijo obeh, kar mu omogoča točneje izražanje znotraj ljubljanske, s tujkami in memi prepletene kulture. 

The Hereafter se tako umešča v ZARŠ-ev bogat nabor izdelkov slovenskega podtalja. Lahko ga vidimo kot nadaljevanje zgodbe kratkoživečih, vendar ikoničnih persons from porlock, a z drugačno linijo, kot jo je začrtal Drone Emoji. Predstavlja pa tudi povsem individualistični vpogled v umetnikovo lastno milenijsko svetobolje in intimen vstop v njegovo doživljanje ljubljanskega življenja. Iz tega vidika vseeno pogrešamo več slovenskih tekstov, ki bi naredili ploščo bolj pomensko relevantno v kontekstu živega, govorjenega in doživetega jezika. Ta pušča pečat na ustvarjanju lokalne scene, ki čedalje bolj opušča angleščino in daje prednost lastnemu slogovno zaznamovanemu govoru, kot to recimo počno SBO ali pa Črn škrat. 

Glede na to da je v ospredju večine komadov ravno besedilo, bi se z bolj razdelano vpetostjo v določen socialni krog veliko jasneje izrazila tudi unikatna identiteta ustvarjalca. Poleg tega se album kot celota zvočno izkaže kot precej konsistenten z blokom štirih komadov, ki so tudi med seboj skladni, vendar po inštrumentaciji in energiji izrazito izstopajo iz preostalega kantavtorskega melosa albuma. Tako se zdi, da se ustvarjalec še vedno odloča o lastnem izrazu oziroma išče svoj glas med slovenščino in angleščino ali diskom in melanholijo.

Vendar pa je eno ključnih vodil ZARŠ-a izdajanje in promocija perspektivnih glasbenikov, ki so na komercialnejših platformah prezrti. In potencial Vasje Oniča je z albumom The Hereafter razviden ravno v njegovem pisanju komadov, kot je Gorivo, ki bi zlahka delovali med širšim in manj alter poslušalstvom. Po drugi strani pa nam z Dead around the eyes pokaže utrinek nečesa povsem drugačnega in nabitega z energijo, kar bo nedvomno poželo veliko navdušenja tudi na živih nastopih.