Scripted Realities, 2013

Potem ko smo pred slabim tednom v Tolpi bumov poslušali izvrstno povratniško ploščo shoegaze pionirjev My Bloody Valentine, tokrat jemljemo pod drobnogled še nov album Ulricha Schnaussa, za katerega velja sicer arbitrarno mnenje, da je eden tistih producentov, ki so estetiko My Bloody Valentine najlepše vpeli v sodobne elektronske tokove. Svojega fenovstva do kultne irske zasedbe ni Schnauss nikoli skrival. Še več, pred izidom svojega novega albuma, prvega solističnega po šestih letih, je celo napovedal, da ne bo več počel tistega, kar ljudje od njega pričakujejo, in da se vrača k svojim koreninam oziroma glasbi, ki ga je inspirirala za lastno ustvarjanje. In med bendi, ki so tlakovali pot njegovemu izrazu, seveda ne pozabi izpostaviti prav My Bloody Valentine, v tem primeru njihove mojstrovine 'Loveless'. No, čeprav njegova glasba ne skriva ključnega vira navdiha, pa je ne moremo preprosto zapreti v predal my-bloody-valentinovskih klonov. Schnauss je v dvanajstih letih kariere pač povil enega najbolj prepoznavnih izrazov v sodobni elektronski glasbi oziroma - povedano drugače - ko slišiš njegove skladbe, preprosto veš, da so lahko prišle le iz Schnaussovega studia. In nič drugače ni niti z novo ploščo 'A Long Way To Fall'.

Da počne nekaj prav, med drugim izpričujejo njegova sodelovanja s številnimi cenjenimi glasbeniki. Na sintetizatorje med drugim igra pri shoegazerjih Engineers, pa pri indie rockerjih Longview. Na njegov naslov redno romajo prošnje za remikse, med katerimi velja izpostaviti izjemno različico skladbe 'It's raining Today' Scotta Walkerja, ki je končala celo na soundtracku odmevnega dokumentarca 'Scott Walker: 30 Century Man'. Njegove skladbe je v svoje sete umeščal tak trendsetter, kot je Aphex Twin, in če bo album 'Loveless' kdaj dočakal remiks različico, si ga privrženci My Bloody Valentine skoraj ne znamo predstavljati brez sodelovanja Ulricha Schnaussa.

Reference torej govorijo same zase, toda v isti sapi je treba dodati, da Berlinčan v zadnjih letih, z nekaj izjemami, ni dosegal kreativnih vrhuncev izpred desetih let, ki so ga postavili v druščino bolj priljubljenih elektronskih producentov. Da je njegova popularnost v naslednjih letih nekoliko zbledela, verjetno lahko deloma pripišemo tudi dejstvu, da se je podobno zgodilo tudi številnim drugim producentom, ki so se tako ali drugače spogledovali z zapuščino IDM-a. No, po drugi strani si Schnauss že za to, da je sploh pristal v krogu – sicer resda nekje na njegovem obrobju – britanskih IDM-erjev, zasluži prav posebno priznanje, saj so bili Otočani vselej najmanj zadržani do vseh tujih ustvarjalcev, ki so si sploh drznili pokukati v milje njihove (ob)klubske svetinje iz devetdesetih let minulega stoletja.

Schnaussove napovedi o vrnitvi k svojim koreninam je bilo kakopak treba razumeti nekoliko rezervirano, ne nazadnje se ni od njih nikoli preveč oddaljeval. Svojo eterično zvočno podobo je vselej gradil na sanjavi melodiki in razgibani IDM-erski  ritmiki, ki je najraje sramežljivo kukala iz globočin zaprašenega sintetičnega shoegazenja. V najlepši podobi se je pravzaprav raztopila v hipnotičen pulz, prav v tem elementu pa se v primerjavi z novo ploščo zgodi največji preobrat. Ritmika po novem namreč postane bolj eksplicitna, bolj jasna in definirana. Ni povsem jasno, ali je temu botrovala Schnaussova produkcijska evolucija, toda kolateralna škoda te izčiščene zvočne podobe je dejstvo, da je njegova glasba posledično izgubila pomembno dimenzijo. Da je stvari takrat, ko funkcionirajo, bolje pustiti take, kot so, so s svojo novo ploščo dokazali My Bloody Valentine, ki kljub razvoju studijske tehnologije niso posegali v arhaično zvočno podobo. Toda na drugi strani se moramo postaviti tudi Schnaussu v bran, saj si z novo ploščo vendarle ni zaslužil tako ostrih odzivov nekaterih kritikov, ki so album 'A Long Way To Fall' postavili celo v kontekst new agea. Sicer je res, da se temu predvsem v tistih bolj ambientalnih skladbah nevarno približa, toda na albumu je mnogo več z ritmom zaznamovanih skladb, ki Schnaussa obdržijo v krogu sodobnih elektronskih posebnežev. Tega, da je s svojo toplo, zasanjano melodiko rad nostalgičen, pa ne skriva niti sam in takega ga imamo njegovi privrženci najraje. Album 'A Long Way To Fall' sicer res ne sodi med njegove najboljše izdelke, toda hkrati ga zaradi njega ne bomo imeli nič manj radi.