I Am Fortified, 2012

Koliko inovativnosti je zmožen producent, da lahko v slabih štiridesetih minutah svojega glasbenega prvenca vnese dovolj poslušljivosti in hkrati vpelje lastno refleksijo ter glasbeni komentar na muziko, ki jo dejansko prvič tudi sam ustvarja? Morda so nekateri res deležni navdiha, ki pade kot strela z jasnega, a v pričujoči Tolpi bumov na nesrečo ugotavljamo, da večina enostavno tripa na lastni ego.

Producent glasbenih zvezd Nigel Godrich pravi, da je namen njegovega novega projekta Ultraísta dokaj skromen: »Imamo možnost obstajati in v bistvu gre le za razvedrilo ter zabavo, da smo zmožni kaj takega narediti – to je pravzaprav luksuz.« Tako imenovani zvočni mojster, ki je najbolj znan po sodelovanju z britanskimi Radiohead, si je v več kot petnajstletni karieri zaželel lastne zvočne kreacije, in to v družbi drugih producentov. Ultraísta je tako sad združitve Godricha in Joeyja Waronkerja, s katerim se za mešalko občasno bratita že od Beckove plate Mutations, skupaj pa sta ustvarjala še stranski projekt Thoma Yorka, Atoms of Peace. Trojko sta zaključila z rekrutiranjem še ene producentke in vokalistke Laure Bettison, ki jima je padla v oči s performansom v elektropop projektu Dimbleby & Capper, sedaj bolj znano pod imenom Femme. Tisti bolj seznanjeni z naštetimi posamezniki in njihovimi godbenimi življenjepisi boste njihov individualen pečat na pričujoči plošči zagotovo zaznali.

Že odkar je maja trojica pričela izdajati single, nato pa glasbene geeke podžgala še z intrigantnim videom za štikelc 'Static Light', je glasbena srenja na veliko pričakovala enkratno mešanico med Crystal Castles in Radiohead; torej mehak synth pop, zraven pa še prikuho slepečih aranžmajev in ubijalske ritme. Slednje sicer nekako deluje, če se osredotočimo na posamezne komade, vendar se v jagodnem naboru celotne plošče celotna ideja nekako porazgubi v medlo in precej hitro pozabljivo gmoto.

Kljub temu da je si je skupinica bojda izbrala ime po španskem literarnem gibanju ultraistov, so slišati znatno manj ezoterično. Vseh desetih komadov na albumu se drži pristranskost, ali gre za dejansko skladbo ali za mehanizem skladbe. Ves čas dobivamo občutek, da smo ta ritem, loop ali tisti vokalni zavoj že nekje slišali. Predvsem teoretiziranje pri zvoku se nonstop poslužuje blage improvizacije s krčljivimi tolkali in skozi celotno ploščo zaznavamo enake klaviature. Presenečenje? Seveda, nekaj takega je bilo že slišano pri skoraj vseh glasbenikih, s katerimi je Godrich že sodeloval!

Istoimenski album Ultraíste se sprehaja med producentsko preteklostjo Godricha in Waronkerja, le da sta si tokrat za frontmana izbrala dekle z roza lasmi. Formula je zelo preprosta: pričnimo z zapleteno sekvenco tolkal, ki odprejo pot dodelanim klaviaturam, čemur bo sledil ženski vokal. Vse to nato v nedogled plastimo in plastimo do konca komada. Kompliciranje in atmosferičnost, ki se vsake skladbe držita kot klop, se izkažeta za največjo hibo Ultraíste. Ko ste slišali eno skladbo, ste dejansko slišali že celoten album.

Vokal Laure Bettison je sicer prijeten, v razponu precej zaprt in bi se brez krautrockovskega ritma po vsej verjetnosti prehitro izpel. Ker mu manjka nekakšne odločnosti oziroma določenosti, kolikor je to še možno, dolgčas le stopnjuje. Tu in tam pokaže malo raznolikosti ali pa otipljive čustvenosti, vendar bi bil lahko prav tako skopiran iz kakšne chill-out kompilacije Buddha Bara. Tudi v besedilih se trio ni izkazal – pisali so jih namreč kar skupaj. Česa globljega od večnih klišejev čustvenega nelagodja niti ni iskati.

Zasedba Ultraísta je več kot očitno bolj osredotočena na ustvarjanje super zvokov in značilnega viba, kot pa da bi si želeli pustiti kak bolj dolgotrajen vtis. Godrich sicer pravi, da bi prav tako lahko delal le v kemični čistilnici, ampak ker ima možnost ustvarjati glasbo, zakaj pa ne?! Če v zakup vzamemo tako nizko leteče želje, jim je torej več kot uspelo.