V današnji Tolpi bumov raziskujemo tretjo generacijo hyperpopa, ki ima okrnjen spomin na svoje starešine PC Music in s to linijo povezano bolj klasično eksperimentalno razumevanje pop glasbe, zato pa so toliko bolj povezani s svojimi starši 100 Gecs. Slaba tri leta od prvenca 1000 Gecs, plošče, ki je definirala žanr, je podmladek vokalnih mutantk popovskega lomljenja obrodil bogate sadove, četudi je zvočna revolucija postala delno ukročena normalizacija in konformizacija ekstrema. 

Vendar je doktrina šoka le eden izmed obrazov hyperpopa, ki je lani hitro ulovil korak z drugimi platmi popularne glasbe, že prej prisotnim cloud rapom in sveže pridruženima, obujenima punk rockom in emom. Novi estetski odtok žanra resda zada milejšo klofuto in poseduje zmernejšo drznost, a jokati za starimi, boljšimi časi avantgarde tukaj pomeni na glavo obrnjen generacijski faux pas. Če boomerji še vedno ne razumejo takšne glasbe, pa bi bilo naše – milenijsko in mlajše – stališče bržkone napačno, če bi v nič dajali premik k primerjalno konvencionalnejšim popovskim formatom. Ko sprejmemo pop glasbo, navsezadnje ne moremo pozitivno sprejeti le tistega dela, ki popiha na našo intelektualno dušico z mislijo, da v njej slišimo nekakšno futuristično prihodnost.  

underscores: boneyard aka fearmonger (samozaložba, 2021)

underscores je projekt Kalifornijca Devona Karpfa, ki svojo glasbo predstavlja z oznako new wave of the future oziroma novi val prihodnosti. Producent, vokalist in tekstopisec je prve izdelke na medmrežju objavil leta 2018, v začetku lanskega leta pa je izdal albumski debi fishmonger, katerega naslednik je boneyard aka fearmonger. Plata je podaljšek in nadgradnja predhodnika, saj gre za dodatek trgovca z ribami, vendar ni popolnoma jasno, ali so komadi neuvrščeni ostanki prve plate. A to ni zares pomembno, saj je izdaja monoporcijska torta z izjemno veliko vsebnostjo sladkorja in brez neokusnega polnila. Ponekod bo ugriz v zvočno materijo razkril melanholične sivke eksistencialističnih najstniških problemov, drugod modro nebo dubstep dropov, ki ironizira ameriške sanje.

Ustvarjalčevo tekstopisje je za pop obrt nasploh močno in besedila pod površino očarljive neumnosti skrivajo globlji premislek, sposoben tako družbene kot individualno duševne refleksije. Tako Karpf obdrži iskreno zajebancijo hyperpopa, zvočno pa nasprotuje njegovi klasični obliki. S tem postavi alternativo alternativni pop prihodnosti, pa vendar obdrži pop samoikonizacijo, saj Devon piše soundtrack za serijo, v kateri je protagonist on sam.

+

Starscream Polycule: Starscream Polycule (samozaložba, 2021)

Likinji sta tudi Starscream Polycule, prav tako ameriški projekt dua vokalistke in producentke Ezre Liz Miriam, ki uporablja zaimke he/she, in vokalistke Lindsay Gertrude, ki sta na podlagi stripovskih serij o robotih More Than Meets The Eye in Lost Light ustvarili prvenec Starscream Polycule. 

Čeprav gre v osnovi za fanfiction glasbo, sta izredno zanimivi spreminjajoča se pripovedovalska pozicija in posledično sama vsebina pripovedovanja, ki na albumu fluidno prehaja iz prvoosebne robotske pozicije v prvoosebno pozicijo avtoric, vmes pa se najdejo skorajda zakulisni, režiserski trenutki, v katerih se avtorici pogovarjata o tem, kakšne zgodbe bodo odigrali robotski liki. Za razumevanje besedil ni nujno poznavanje samega stripa, saj so prepričljivo samostojna, njihova največja odlika pa je izpostavljanje dejstva, da so zgodbe izmišljene in prepletene z izbranimi metanarativi.

Tematiko izoliranosti, telesne dismorfije, nevarnega sveta in neujemajočih se pogledov na življenje ter povest o družbenih izobčencih lahko povežemo s kvirovsko izkušnjo ustvarjalcev. Zdi se, da kulturni izdelki, navidezno namenjeni le otrokom, ponujajo plodno sfero za camp, spreobračanje mišljenja odraslih, saj lahko takšne vsebine z ozaveščanjem svobode naivnosti otroškega sveta premeljejo pravilnost predpostavljenih družbenih norm odraslega sveta.

Tematsko izkustvo igranja vlog zvočno podpre glasba, navdihnjena z mashup kulturo, soundtracki videoiger, jazzom, beatmakerstvom in kopico distorzije ter glitcha. Za tiste, ki jim je hyper veliko in preveč, sta Starscream Polycule njegova 8-bitna različica, pri čemer pa ne izgubita njegove dinamičnosti in pisane eksperimentacije.