Upperground Orchestra: The Eupen Takes

Upperground Orchestra: The Eupen Takes

Recenzija izdelka
16. 12. 2012 - 19.00

Morphine, 2012

Kdorkoli je z minimalno resnostjo spremljal razburljiva nova dogajanja v technu, se je moral spotakniti ob ime Rabih Beaini. Libanonski producent že več kot desetletje potuje skozi svojo singularno, ezoterično usodo v globine sintetizatorskih vezij in patchbayev, obenem pa poslušalcem pušča drobtinice širokega poznavanja zgodovine jazza in proto-dance zametkov. Medtem ko smo ga na Radiu Študent največkrat obravnavali v okviru plesne elektronike, je jasno, da je med svojim bivanjem v Benetkah marljivo razvijal način, kako vgraditi svoje modularne, analogne eksperimente v živ, improviziran nastop. Že od leta 2002 je namreč kot vodja kolektiva Upperground Orchestra spodbujal raznolike mutacije zasedbe, a do tega trenutka nismo uspeli ujeti oprijemljivega dokumenta, ki bi pričal o definitivnem zvoku benda. Album The Eupen Takes, ki ga bomo poslušali danes, izdan pri njegovi Morphine Records, je sestavljen iz teh posnetkov in razbit v šest različnih komadov.

Uvod v ploščo je prepuščen komadu Born Again, kjer Beaini z vztrajno serijo kozmičnih piskov v sodelovanju z bobnarjem Tommasom Cappellatom počasi gradi enovitost bendovega zvoka. Piero Bittolo Bon najprej igra flavto in sčasoma se mu pridruži tudi Alvise Seggi, ki s podivjanim igranjem basa privede improvizacijo do ostrega kolapsa kompozicije. Memory Shark, ki je trdno zasidran v kvazi-disco okostje, se ponaša z zanimivimi analognimi valovi in psihedelično bliskovitimi alto-saks ekskurzi. Improvizacije Upperground Orchestra dejansko tečejo in rastejo prej v organski kakor premišljeni maniri, kar razkriva kolektiv, ki se ne ukvarja z makronaracijo, temveč s skupki mikrodogodkov. To dejstvo dejansko postane očitno v komadu Distorted Spread, ki je v osnovi kozmični rock jam, osnovan na Cappellatovem in Seggijevem intrinzičnem groovu, ki za Beainija in Bittolo Bona odpira osvobajajoč prostor za iskrive domislice.

Druga stran vinilne plošče prikaže mogoče bolj urejeno zvočno sliko, z več mehkimi in logičnimi premiki v zagonu zasedbe. Čeprav denimo Into The Dust daje nedolžen vtis kratke skice, razglednice, je dejansko kazalec kolektivne geneze: libanonski producent spreminja analogne ovojnice, poudarke in filtre, oscilira skozi raznorazne zvočnosti, da bi dosegel specifične efekte, ki delujejo kot sprožilec za preostale člane. Glasba na tem LP-ju se razvija po svoji lastni logiki, tako improvizacijski kot halucinatorni, in teh 40 minut vključuje mehkobo in abrazivnost, napad in olajšanje, utripanje in jadranje. Zahteva odprtega poslušalca. Toda kakor obstaja nešteto načinov za produciranje glasbe, tako obstajajo tudi številni načini poslušanja. To ploščo lahko poslušate na dva načina: ostanete pozorni na miriado podrobnosti v vsakem trenutku ali se predate popotovanju in se prepustite. Sam sem se odločil za prvega in pristal v drugem.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness