Pan, 2023

Čeprav muzika nizozemske glasbenice Thesse Torsing oziroma upsammy izhaja s klubskih plesišč, so zadnje izdaje pokazale bolj kontemplativno in zrelo plat njenega glasbenega sloga. V zadnjih nekaj letih se je s svojimi celovečernimi EP-ji in tudi singli oddaljila od klubov in se usmerila v eksperimente na področju oblikovanja sounda. Na prvencu Zoom iz leta 2020 je Torsing predstavila značilen zvok – preplet zračnih tonov, nežnih melodij in tehnično kompleksnih tolkal. Tisto, kar v glasbi takoj prepoznamo, je pozornost do detajlov. Zvočne krajine, ki jih ustvarja, so brez dvoma sintetične, toda nosijo sledi nečesa zemeljskega in organskega, kar razkriva navdušenje umetnice nad naravo in nevidnimi mikroskopskimi podrobnostmi sveta.

Na albumu Germ in a Population of Buildings nadaljuje to nenavadno raziskovanje glasbene pokrajine gostega, a hkrati minimalističnega IDM-a, ki združuje terenske posnetke, zračne, odmevajoče vokalne vzorce in večplastna tolkala. Ostaja znotraj njej domačih žanrov, nekje med dubom, technom in electrom, vendar jih razbije v nadrobne glasbene krajine, v katerih združuje plesne ritme s terenskimi posnetki in elektronsko z akustičnim. V desetih komadih na albumu nas pelje čez bogate zvočne podobe – nekatere so vabljive, poskočne in lahkotne, druge so temačnejše, minimalistične in nevsiljive. In čeprav se zdi album mestoma nekoliko melanholičen, vsakič, ko se vzdušje spusti, doseže nov vrh, ko se spet dvigne.

Prva skladba albuma, Being is a Stone, je mešanica semplov visokih, eteričnih mantričnih vokalov, valujočih ritmov bobnov in nenavadnih tolkalnih elementov, ki razbijajo skoraj drum'n'bassovski flow skladbe. Torsing je odlična v nekakšnem zvočnem oblikovanju sveta, v katerem meša nekonvencionalne ritme s številnimi zvoki in ustvarja mikroskopsko vesolje, ki ga lahko raziskujemo v neskončnost. Zato je resnično doživetje ploščo poslušati s kakovostnimi slušalkami, plasti produkcije so namreč tako zapletene, da vsako poslušanje prinese novo izkušnjo. Medtem ko so zapleteni ritmi bobnov že sami po sebi užitek, so preostali zvoki – včasih boleče visoki, včasih ostri, vedno pa izjemno kompleksni – tisti, ki v celoto vnašajo elemente presenečenja. Ko proti drugi polovici albuma vzdušje nekoliko ponikne in postane rahlo repetitivno, album rešijo prav minimalni preobrati, ki jih lahko neskončno odkrivamo znotraj posameznih komadov. 

Skladba Green Lung je odličen primer, kako se lahko vsaka pesem razvije v nepričakovane sfere. Komad se s komaj zaznavnimi, mikroskopskimi spremembami melodije in fraktalnim bobnarskim loopom po drugi minuti predvajanja razvije v zvončkov poln, odmevajoč plesni komad, katerega spremembe so tako subtilne, da jih komaj slišimo. V komadih, kot sta Patterning in Constructing, pa so udarni elementi skladb tako ostri, da se zdi, da bi ritem, poln težkih brc, lahko kar prehitel samega sebe. 

Za glasbo upsammy je značilno nekakšno protislovje – ritmi so hkrati minimalistični, obenem pa tudi zapleteni in polni detajlov. Zdi se, da je, kljub temu da se v skladbah veliko dogaja, vse odvečno odrezano in da je ostalo le tisto, kar je potrebno. Ne le glasba, tudi naslov albuma odpira vprašanje majhnega proti monumentalnemu – mikroskopske, organske bakterije na monumentalni, človeško zgrajeni betonski zgradbi. Tako se zdi se, da je tudi nova plošča, Germ in a Population of Buildings, album protislovij: hkrati je glasen in tih ter grob in nežen – tako kot naše biološko okolje – ranljivo, a mogočno.