Ván Records, 2018

Večkrat se nam zgodi, da nekaterim bendom zapečatimo določen žanr, ki jim bo nato sledil vse do konca obstoja. Celo takrat, ko bend ta žanr očitno pusti za sabo. Seveda obstojijo skupine in umetniki, ki se skozi celoten opus držijo določene žanrske rdeče niti. Poznamo pa tudi bende, ki skozi čas delovanja popolnoma spremenijo svoj stil.

Nocoj se vTolpi bumov posvečamo nizozemskemu dvojcu Urfaust. Bend, ki ga ga bomo našli razvrščenega v predalčku atmosferičnega black metala. A če bi ta bend izvlekli iz prav tega predalčka in pričakovali, da bomo slišali klasičen atmosferični black metal, bi bili razočarani. Vseeno pa je prav etiketa atmosferičnega black metala zelo primerna za opis plošče, ki jo obravnavamo nocoj. Gre pravzaprav za zaključek trilogije. Apparition in Empty Space Mediation sta bili tako povezani plošči, ki sta izšli pred tokratno The Constellatory Practice. Vse tri so izšle pri založbi Ván, katere katalog smo do danes obravnavali v že nekaj različnih Tolpah bumov.

Urfaust sta prepotovala dolgo pot od svojih prvih izdaj, ki so bile surove, lo-fi in morda najbolj podobne klasičnemu žanru atmosferičnega black metala. Sicer sta že takrat izstopala s svojim svojevrstnim pristopom k žanru. The Constellatory Practice je daleč od surovih lo-fi posnetkov, ni pa daleč od prvotne ideje. Urfaust sta izjemna in unikatna, ko ustvarjata mračno vzdušje. Še bolj pa sta pristna v ustvarjanju določene meditativne esence glasbe.

Če se vrnemo k etiketiranju Urfaust kot atmosferičnega black metal benda, moramo takoj izpostaviti dejstvo, da tu ne gre za tipičen black metal, osnovan na hitrem bobnanju in ostrih kitarah. Na novi plošči ni hitrih delov. Black metal, kot ga ponujata Urfaust temelji na folklorističnih prvinah žanra. Tempo skladb je bolj doomerski in poudariti je treba dejstvo, da so bobni izjemno monotoni in masivni. Minimalni ritmi z redkimi spremembami tempa so ključni za transcendentalno vzdušje glasbe Urfaust. Kitarski riffi odigrajo pomembno vlogo v tem, kako premamijo našo zavest.

Najbolj nazorno ilustracijo mediativnosti tu sicer izvede vokal, ki spominja na nekakšno tenorsko vibrato petje. A tudi inštrumenti kot so orgle, sintetizatorji in godala odigrajo tu odigrajo pomembno vlogo. Vzdušje je izrazito mračno skozi celotno ploščo. Nekateri deli so zelo eksperimentalne in dronerske narave, kot uvodi v komade ali kot večji deli skladb. V tem zadnjem primeru so kot nekakšen miren prostor za meditacijo. Vrhunec plošče nastopi z najglasnejšo skladbo Trail of the Conscience of the Dead. Kitare so tu najbolj razločne in tudi najbolj agresivne. Zmagovalen konec pa skladba doseže z godali, ki prikažejo izjemno moč benda Urfaust.

Urfaust ne vključujeta progresivnih ali atonalnih delov. Njuna glasba je enostavna. Harmonije riffov so enostavne in predvidljive. Predpostavljamo, da gre za zavestno odločitev, saj gre - kot smo že povedali - za glasbo, ki skuša poslušalca hipnotizirati, zato se bend izogiba utrujanju ušesa in misli. Urfaust sta nedoumljivo spretna v ustvarjanju hišnotične glasbe. Ob vsej enostavnosti jima z mnogimi sloji zvokov uspe ustvariti izjemno vzdušje. Enak rezultat pa dosežeta tudi v bolj minimalnih delih, ko gre zgolj za šume in ritme.

The Constellatory Practice je studijska plošča in veliko pasaž tu ni namenjenih igranju v živo, čeprav sta Urfaust tudi koncertni bend. Vendar pa je poslanstvo te plošče predvsem odpreti portale, ki nas imajo zmožnost posrkati v svojo praznino.