Vesna Vesna: Detskije igri (Rodnoj zvuk, 2021)

V nocojšnji Tolpi bumov recenziramo dva kratka albuma oziroma EP-ja, ki prihajata iz Rusije. Prvi se imenuje Detskije igri oziroma Otroške igre, izdal pa ga je relativno mlad štiričlanski bend Vesna Vesna. Na sceno so prodrli leta 2019 z albumom Peremenji nastrojenja, na katerem so elemente postpunka zapakirali v zelo nežen celosten dream pop izdelek za mlado eskapistično artsy publiko.

Po ščepcu medijske prepoznavnosti v Rusiji in nekaj festivalskih nastopih so izdali še Kogda rjadom ogni oziroma Ko so luči blizu z veliko bolj shoegazovskim zvokom, ki se je na trenutke spogledoval z aranžmajskimi vzorci pop rock komadov poznih dvatisočih. Osrednja oseba benda je Tatjana, ki poje in piše besedila ter prav na predzadnjem albumu s svojim glasom doseže najmočnejšo iluzijo razblinjanja. Vokali močno odmevajo, inštrumentali pa ne zvenijo generično, a vseeno zelo prijetno. Glasba z zelo močno čustveno noto, ki deluje kot meglen spomin, je steber Vesne Vesne oziroma Pomladi pomladi.

Tudi na novem EP-ju petih skladb Detskije igri, ki ga obravnavamo danes, bend vztraja v svojem žanru. Z nekoliko temnejšim pristopom, ki sloni na močnejših, rahlo distorziranih basovskih linijah in nazobčanih sintih, grbančijo gladino nostalgije. Kdaj pa kdaj v komade vskoči kakšen kitarski vložek iz devetdesetih, kot na primer v zadnjem komadu Molčanje, zaslišimo pa tudi jazzovsko linijo saksofona v skladbah Otel in 3, ki pomaga slikati prazen salon. Praznino vedno odpira umerjen, dokaj specifičen hladen reverb, ki bi ga lahko našli še pri kakšnem glasbeniku nekdanjega vzhodnega bloka, kot sta na primer Trupa trupa ali Utro, zvenek in čist zvok kitare pa spominja na komercialno uspešnejša postpunkerja Buerak. Jasno se razlikuje na primer od kanadskih Spectres, ki imajo za eno stopnjo hitrejši tempo in žmohtnejši zvok. Vesna Vesna ostaja blaga, lepa in mirna. 

Za trenutek postojimo še ob besedilih. Pri tem se moramo nasloniti na tezo, da je ruščino težje ne razumeti kot razumeti, zato na vsakršnega poslušalca slovanskih ušes delujejo z roko v roki z inštrumentalno podlago. Besede pomagajo slikati pokrajino, ki se prepleta z melanholično ravnodušno osebno izpovedjo ali morda kar pripovedjo … Nedolžne in ohlapne fraze včasih delujejo nedoraslo, včasih pa z besednim dvoumjem prav suvereno dopolnijo na albumu vseprisotna poskušanja tkanja novih vzorcev. Manj kot na prejšnjih ploščah je načrtnega nežnega fušanja, manj estetiziranja z zapomnljivimi porefrenskimi pasažami. 

Vesna Vesna so zvok obogatili in večkrat skoraj igrivo zmotili gladino, nad katero so kot Ekranoplan drseli iz pozabe v nežen spomin. Za nadaljnje lebdenje na nostalgični blazini je Detskije igri premalo usmerjen, ostrejšega pristopa pa besedila ne podpirajo, mogoče manjka tudi ščepec drznosti v eksperimentiranju z novimi inštrumenti in efekti. Sicer je EP še vedno lep, speven in koherenten, a kadar glasba deluje kot odsev, ki se uveljavlja z odsotnostjo materialnosti, jo lahko skali vsaka kaplja. 

IlijaMazo: Čornoj albom (samozaložba, 2021)

Zdaj pa se posvetimo bolj polarizirajoči izdaji z veliko močnejšo pesniško noto. Ilija Mazo je pesnik, pevec in soustvarjalec računalniške igre Zima je. Z Dimitrijem Gudničevim pa sta že konec marca izdala EP Čornoj albom, ki si naslov deli s ploščo sovjetske skupine Kino. Recept ostaja enak kot pri prejšnjih albumih: eksperimentalna elektronsko-akustična produkcija z globokim opernim petjem v ospredju.

Zanimivo je, da Ilija sam prizna, da ni bil zares nadarjen za glasbo. Petje in solfeggio mu v glasbeni šoli nista šla od rok. Tudi po pol leta vsakodnevnih osemurnih vaj se je še vedno mučil z osnovami. Umaknil se je v osamo in še bolj vadil iz močnega vzgiba, s perfekcionistično mentaliteto “vse ali nič”. Skladbe tudi zato govorijo o osami in so zelo kantavtorsko minimalistične. Prav na Črnem albumu so komadi največkrat kar uglasbljena poezija brez klasične strukture s predvidljivim vzorcem kitic in refrenov. In če se dotaknemo še samega čistega vokala, ki mu težko najdemo sorodnost drugje kot v vzhodnoevropski glasbi, ki je dolgo ohranjala tremolo v moškem vokalu – operni zanos se čuti tako v nekaterih sodobnih trap hitih kot v ruskem šansonu in tradicionalnem petju. Ilija je s svojo barvo in jakostjo glasu prav tako pripoveden kot z besedili. Ta so minimalistična, verzi so pogosto enobesedni in opisujejo doživljanje okolice, kar vodi v spraševanje o pomenu teh doživljajev, spominjanje in ponavljanje manter. 

Morda so prav na tem albumu besedila še za odtenek abstraktnejša kot na prejšnjih izdajah, kjer je bilo več nežne uspavajoče pripovedi. Svoj prostor dobi tudi nema tišina, ki jo raztrga večplastna inštrumentalna podlaga brez semplov, ki sta jih Ilija in Dimitrij nekdaj večkrat uporabljala. Skladba V nejasnih obrazih ima mojstrsko izpeljan dramski lok, ki ga podpre živa estetizirana pripoved o srečanju s posmrtnim. Ilijev pogled na krščanstvo nas spomni na Aljošo iz Bratov Karamazovih, ki se v svojem atipičnem verovanju giblje med mistiko pravoslavja, pomešanega z ruralnimi poganskimi vražami, in grobo realnostjo Rusije. Za razliko od Vesne Vesne je pripoved res usmerjena in nasičena, čeprav je tematsko polje velikokrat podobno. Inštrumentalne podlage pa niso monotone, temveč z zvenkimi sinti režejo skozi zobe pevca kot zimski mraz. 

Projekt, ki zares temelji na vokalu, je močno in vztrajno asociativno podprt z zvoki glasbil. Kljub temu da ni tako nežno speven kot prejšnji albumi, se zna še vedno ritmično razbohotiti, a le tam, kjer je to zares smiselno, kjer decrescendo pusti dih: na primer v skladbah Ogonjki in Lipi. Črni album je projekt, ki je v svoji kombinaciji klasičnega sočnega petja in sodobnih večplastnih inštrumentalov edinstven, saj idejno dovršenost spremljata neločljiva skromnost in predanost.