V Tolpi bumov se selimo v sodobni elektronski svet neznane južne dežele. Prisluhnili bomo namreč dvema kratkometražcema, ki sta bila v povojih lanskega poletja izdana pri svežih avstralskih založbah, specializiranih za specifično podtalno plesno sceno in zvočno široko elektronsko glasbo. Založbi sta bili ustanovljeni v letih 2020 in 2021, posamično pa do sedaj obe štejeta zgolj po tri izdaje. 

Strait Bass: Accumulations (Eucalyptus Discs, 2022)

Začenjamo v Melbournu, kjer nas bo Strait Bass s svojim prvencem – kratkometražcem z naslovom Accumulations, v svet trancea popeljal s preoblikovanim imaginarijem rejverskih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za omenjenim psevdonimom se skriva producent Harper Leonard, ki se je ob DJ Seenu in Phantomu pojavil na založbi Eucalyptus Discs. 

Že nekaj let se šušlja, da je v tej krajini na drugi strani sveta podtalna rejv scena v razcvetu. Ilegalne zabave na javnih površinah se namreč dogajajo v skoraj tako velikem obsegu kot v devetdesetih, posledično pa takšna atmosfera še vedno prežema zvočna tkiva novejših izdaj in vpliva na rojstva novih založb, ki tam rastejo kot gobe po dežju. V Avstraliji je takšna elektronska glasbena scena osnova, v Evropo pa prihaja kot stranski produkt, ki v našem prostoru predstavlja predvsem alternativo visokim bpm-om in remiksanju MTV-hitičev iz zgodnjih dvatisočih. Takšni alternativi se posvečajo tudi založbe, kakršni sta Radiant Records in Craigie Knowes – logični posledici želje po obuditvi trancea. 

Avstralsko rejv sceno si lahko predstavljamo kot točko, v kateri se temačni techno, detroitski elektro, breakbeat in v manjši meri skoraj vsi preostali žanri plesnoelektronske glasbe sesedejo v vorteks, kakršnega predstavnik je tudi Strait Bass s svojim zazankanim progresivnim tranceom.

Who Is Arcadia: 19:44 (Selfness, 2022)

Selimo se k EP-ju 19:44, izdanim pri založbi Selfness, ki ima svojo bazo v Newcastlu. EP je plod skrivnostnega producenta Rossa Wehlburga, znanega pod utopičnim psevdonimom Who Is Arcadia.

Odgovor na retorično vprašanje v imenu Who Is Arcadia pa lahko občutimo kot pokrajino mnogih kotičkov zasvajajoče elektronike, kamor nas krmar Ross zvabi skozi temačno žrelo, v katerem se pretaka komad The Dog Is Scratching At The Door. S tem nevarno vabljivim uvodnim komadom pa ne začrta le svoje širine, ki nas v nadaljevanju preseneča v posamičnih komadih, temveč predvsem globino. Ta je sicer, v kolikor prisluhnemo predhodnikoma Songs To Play In An Empty Room in Channel 2, rezultat očitnega dvoletnega produkcijskega urjenja v zvočnem kiparjenju, s katerim producent širi svoj diapazon.

Who Is Arcadia nas namreč zvabi v podzemlje, ki se na drugem komadu Deamon ne izkaže za tako nepredušno, kot bi pričakovali, saj poslušalce zasužnji tudi z nekoliko svetlejšo synth linijo in razposajenim acidom. 19:44 je žanrsko sicer v celoti zaznamovan z detroitskim elektrom, technom in breakbeatom ter bi ga kot takega lahko vzporejali z založbami, kakršna je Kalahari Oyster Cult, komad Watagan Forest Rd pa predvsem s produkcijskim slogom Sansibarja. 

Za konec lahko sklenemo, da Arcadia ni oseba, ampak kraj, ki podobno kot v podobnih založbah, omenjenih v tej recenziji, referira na vizije sanjske narave in njenih harmoničnih zmožnosti. Who Is Arcadia je torej portal do utopične avstralske podzemeljske scene, ki svoj resničnostni potencial maksimalno izraža v plesu pod svobodnim nebom in v upanju, da bi z donacijami okoljevarstvenim organizacijam v Avstraliji pomagala tudi avstralskim avtohtonim prebivalcem.