Waterlines, 2024

Dobrih pet let je minilo, odkar je Yoni Wolf skupaj z druščino Why? izdal svoj zadnji album, in minilo je dvanajst let, odkar je Yoni Wolf izdal svoj zadnji v narekovajih »dober album«. Prejšnji petek je druščina ponudila album The Well I Fell Into pri založbi Waterlines, ki se po inštrumentalnih aranžmajih mestoma veliko bolj približa zlati dobi zasedbe Why?, vendar pa izdelek vseeno ostaja v zrelih letih, saj je, če ga poslušamo z ušesi, navajenimi ratchet ere zasedbe, veliko bolj žerjavica kot ogenj. 

Yoni se je postaral kot vsi naši hip milenijski prijatelji, ki so pred desetimi leti še vedno bojevali donkihotovski boj proti kapitalističnemu realizmu, sedaj pa z nič več modrimi, temveč naravnimi lasmi in kombučo delajo za marketinške firme. Trnek, na katerega so nas Why? ujeli med dvatisočimi, so bila prav Yonijeva sodobno svetobolna besedila, ki so opisovala izkušnjo predmestnega židovskega dečka v iskanju glasbene slave. Poleg tega so aranžmaji zveneli izvirno in sveže, izhajajoč neposredno iz eksperimentalnega miljeja založbe Anticon in takrat še vedno močne britanske triphop scene. 

Že na albumu Mumps Etc. so se kazali znaki kreativne utrujenosti ali pa mogoče zgolj zavestne spremembe estetske smeri Yonija kot gonilne sile zasedbe. Album je bil takrat zadnji pred dolgo pavzo, ki je sicer s posameznimi izdanimi singli trajala vse do leta 2018. Če premik v energiji zasedbe označimo za kreativno utrujenost, lahko pademo v recenzentsko past, v kateri ustvarjalca obravnavamo kot monolit. Kljub temu da se poslušalstvo in recenzentska srenja stikata v hvalisanju albumov, kot sta Alopecia in Elephant Eyelash, se lahko po toliko časa vprašamo, ali ni morda ta trenutek izredne dostopnosti njune vsebine zgolj zrcalo našega lastnega sadizma. 

S tem ciljamo predvsem na zgodnje Yonijeve tekste, v katerih se protagonist vedno znajde v temačnih, žalostnih in mestoma precej perverznih in creeperskih situacijah, ki so vselej močno vpete v trpinčenje samega sebe znotraj patriarhalne vloge. Ustvarjalec izredno slikovito in poetično opisuje izkušnje in hrepenenja mladega belega moškega, ki kljub svojemu privilegiju ne ve natančno, kaj bi z njim, in ob odsotnosti priznavanja ali vsaj zaznavanja manj privilegiranih samega sebe nenehno postavlja v vlogo bibličnega mučenika. Prav na podlagi slikovitih opisov lahko zgodnje albume obravnavamo kot malo manj mizogine glasbene vinjete v duhu sodobnega Bukowskega ter najdemo slast v cikličnem in brezizhodnem mučenju protagonista, čigar največje preizkušnje so zgolj razpadli odnosi, pomanjkanje slave v svetu glasbe in to, da ga njegove ogledane ženske vedno spregledajo. 

Če so to teme, ki zaznamujejo zlato dobo zasedbe Why?, po katerih poslušalci hrepenijo kot po krivem užitku umazanega šund romana, lahko na kasnejših albumih izpostavimo Yonijevo omehčanje, ki se ga pravzaprav lahko veselimo. Na albumih po Moh Lhean, vključno s tokrat obravnavanim The Well I Fell Into, lahko slišimo močen premik od trpinčenja protagonista k zavedanju lastnega privilegija in konec koncev tudi hvaležnosti za življenje umetnika po razpadu sanj in pretekle persone. Morda so se vsa leta terapije obrestovala in je Yoni končno razgnal svoje demone. 

The Well I Fell Into še vedno ni zaznamovan z izkazom kakršnekoli politične drže, ki bi lahko izhajala iz dejstva, da je ustvarjalec več kot zmožen zaznavati družbene silnice, ki služijo kot predikati posameznih identitet. V tem oziru ustvarjalec ni bistveno spremenil svojega pristopa in se še vedno postavlja v središče pripovedi, le da so njegove težave postale manjše. Vseeno pa je pozitivna lastnost albuma odmik od patriarhalnega meritokratskega pristopa, skozi katerega se je ustvarjalec poskušal dokazati in poveličati. Zdaj, ko je malo odrastel, ponudi mccartneyjevske »upokojenske pesmice«, ki v izrazito ameriškem klišeju nakazujejo srečni konec zgodbe. Ustvarjalec, ki smo ga spremljali od surovih naredi sam Anticon dni in preko vseh zgodnjih dogodivščin benda Why?, je končno našel svoj mir in pot v glasbi, ki ne temelji več na samouničevanju.