This Is It Forever, 2015

'Worried About Satan' je naslov komada, ki ga najdemo na albumu Theme From Turnpike, ki so ga belgijski rokerji dEUS posneli na sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja. Za svojega pa sta ga vzela tudi Britanca Gavin Miller in Thomas Ragsdale in pod tem imenom od leta 2006 povila nekaj kratkometražnih izdaj, leta 2009 pa še album Arrivals. Zgodnejši material je očitneje zasidran v spoju post rocka in elektronike, kasneje pa je zaznati vse več tehnažnih nagnjenj. Vendar Millerja in Ragsdala od leta 2011 najdemo tudi pod imenom Ghosting Season, ki pa se še močneje usmerja v plesno naravnano elektroniko.

Letošnje leto je po daljšem predahu prineslo nov album, naslovljen Even Temper, ki sta ga izdala kot worriedaboutsatan pri Millerjevi založbi This Is It Forever. Pravzaprav naj bi se k temu imenu povrnila, ko sta bila soočena z več svojimi worriedaboutsatan demo posnetki, ki so se nabrali skozi leta in tako je padla odločitev za novo dolgometražno izdajo. Ta je sledila lanski objavi dveh novih komadov 'I'm Not' in 'The Next Round', ki sta tudi pristala na svežem albumu.

Even Temper se začne in konča z atmosferičnima komadoma 'I'm Not Much, But I'm All I Have' in 'All Safe, All Well'. Uvodnega vodi klavirska melodija, ki se ji pridruži še neartikuliran ženski vokal, naslednjega in najdaljšega na albumu, naslovljenega 'Sleep Of The Foolish' pa že poganja več ritmike, vendar subtilnost kljub temu še vedno ostaja glavna karakteristika. Ta komad tudi nakaže nadaljnjo temačnejšo usmeritev albuma z zasanjanimi kitarskimi linijami, ki so tukaj manj izpostavljene v primerjavi s starejšimi izdajami. Pulzirajoči in stopnjujoči se 'Baychimo' se izkaže za hvaležnega predhodnika 'Church Of Red', v katerega se proti drugi polovici prikrade celo acid in predstavlja najbolj nebrzdan del albuma in tako rekoč njegov dramaturški vrh. Sledi daleč najbolj popiš stvaritev na albumu - zadubiran 'MV Joyita', za katerega je svoj - nekoliko preveč čutno predan - vokal posodil Morgan Visconti, sicer sin znanega glasbenega producenta Tonyja Viscontija.      

Manj kot dvominutna impresija 'Damaged Musician' nas najočitneje spomni, da ima dvojec Miller in Ragsdale za seboj tudi kar nekaj izdelkov, ki sta jih ustvarila za filmsko oziroma televizijsko produkcijo. Predzadnji komad 'Jaki' pa poskrbi še za en majhen energetski dvig pred koncem zgodbe. Poudarjeno perkusivni komad še dodatno poganja zaloopani vokal, kar mu pridoda karakter mantranja in ga nato v drugi polovici prevesi v prejkone transcendenčno sfero. Spet popolnoma minimalistično pa album zaključi uvodoma omenjen komad 'All Safe, All Well', ki s svojim naslovom da slutiti, da gre pri albumu najbrž res za potovanje od samega sebe do pomiritve s samim seboj. Seveda brez kakšne odvečne newagerske navlake, saj je očitno, da Miller in Ragsdale ne oklevata pri seganju na temačnejšo stran človekove zavesti. Suma sumarum: skrajno subtilno delo, ki pa ni povsem neprimerno tudi za kak malo bolj dovzeten plesni podij.