Mute / Matrix Music, 2014

Yann Tiersen je temu prostoru znan bretonski izvajalec, ki v svoji razpoloženjski glasbi spaja in imenitno raztaplja prvine različnih folk godbenih tradicij, rocka, klasične in predvsem filmske glasbe ter jih s kančkom eksperimentalne žilice harmonizira v čutne, občasno melanholične, predvsem pa izrazno omamne pop skladbe. Njegov osmi album, poetično naslovljen 'Infinity' v tem ni nobena izjema. Tiersen skozi studijsko izkušnjo komponira zvočno bogato izkušnjo, polno različnih plasti in miniaturnih orkestracij, ki na povrhnjici ohranijo preprosto strukturo pop pesmi, v sredici pa gre za kompleksne stvaritve, ki presegajo to strukturo, a ohranijo njeno osnovno senzibilnost.  

Tiersen preprosto ustvarja sodoben pop romanticizem. Da ne bo pomote, tu ne gre za obujanje nove romantike in njene sintetike iz osemdesetih, pač pa za sledi izpovednosti klasične romantike, njenega hrepenenja, melanholije in sublimnosti med človekom in naravo. Tiersen jih evocira preko sodobne studijske tehnike, v kateri se prepletajo zveni in zvoki številnih malih glasbil, pa godalni kvartet, rock instrumentacija in elektronika. Tiersen v tem pogledu imenitno izkorišča zvočne karakteristke med analognim in digitalnim, med toplim in hladnim. Ti se prežemajo v slojih melodij, harmonij, mehkih zvenečih tolkal, pritanjenih elektronskih dronih, minimalističnih orkestracijah in polnih bendovskih rokerskih poudarkih, ki se na tokratni plošči pod krinko neskonče razprtosti sprehajajo po mističnih krajih Islandije. Tam je plošča nastajala, vanjo pa Tiersen vpenja izkušnjo lastne Bretonije, katere jezik poleg islandščine in škotske angleščine prevladuje na plošči. A beseda in glas, tudi tokrat izposojeni iz številnih gostujočih grl in pripovedk nikoli nista tisti glavni izpovedni sredstvi Tiersenove glasbe- to vlogo zaseda glasba v njenih pretanjenih aranžmajih, skozi katere Tiersen v gnetenju raznolikih godbenih zvrsti in odtenkov plete svoje zvočno izpovedne krajine, od zastrte melodije naslovne 'Infinity' in mehkih, skorajda šepetajočih glasov in polnega zborovskega večglasja, do evforije in ekstatičnosti, kakršno nam prinese barvitost tolkalskega zvena in pulza v skladbi 'Lights'.  Tiersen je v tem pogledu zvočni zgodbar in krajinah hkrati. Fascinantno je predvsem dejstvo, kako vse to stisne v format pop pesmi. Te so skorajda preveč zasičene, čeprav nežne in mehke, da bi nagovorile klasičnega konzumenta pop glasbe. Gre prej za nagovor petičnega ušesa, ki se rad sprehaja med otožnimi zastrtimi melodičnimi loopi Williama Basinskega, med žametnim dimom Tindersticks, epsko otožnostjo sodobne islandske godbe, ki jo poosebljajo številni islandski ženski glasovi ter prefinjenim popom kakšnih Arab Strap, čigar Aidan Moffat gostuje v skladbi 'Meteorites'. 

'Infinity' je tipičen Tiersenov album, skrbno dodelana zgodba, ki v njegovo ustvarjalno avro ne prinaša nekega radikalno novega zvena. Če je Tiersen na izpovedni ravni že kar malce preveč predvidljiv in klišejski v svojih romanticizmih, pa ostaja nedvomno mojster na ravni komponiranja.  In tu gre razbiti mit, ki o njem zmotno pravi, da gre za klasičnega skladatelja, ki ustvarja pop glasbo. Resnica je namreč ravno nasprotna, njegovo delo na polju filmskih muzik pa pravzaprav ostaja njegovo delno prekletstvo. Plošča 'Infinity', njegova že osma po vrsti, bi morala v naših glavah enkrat za vselej razbiti Tiersna kot skladatelja glasbe za film 'Amelie' in ga ustoličiti kot ustvarjalca vrhunske pop glasbe. Ki jo zna tudi imenitno postaviti na oder. V to se lahko prepričate ob njegovem ponovnem gostovanju v Kinu Šiška, kjer bo 'Infinity' predstavil 21. februarja.