Bayonet Records, 2022

Yeule je šolana umetnica in elektronska producentka Nat Ćmiel iz Singapurja, stanujoč v Londonu, ki izkušnje lebdenja v kiberprostoru uteleša s plastmi sintetizatorjev, efektov ter vizualne umetnosti. Pod psevdonimom, izposojenim iz videoigre Final Fantasy, je začela ustvarjati že v prvi polovici prejšnjega desetletja, a je šele proti njegovemu koncu, s prvencem Serotonin II, osvojil srca po medmrežju tavajoče publike in prejel kritiško odobravanje. Preplet ambientalnih instrumentalov, včasih pospremljenih z občutno plesnim ritmom, je temelj za mračnjaško tematiko, prisotno v avtoričinih besedilih. Z najnovejšim albumom, naslovljenim Glitch Princess in izdanim pri založbi Bayonet, pa yeule zatava še globlje v izolirano izkušnjo kiberprostora, ki je eden izmed glavnih motivov njegove umetnosti.

Glitch Princess je v prvi vrsti osebnoizpovedno delo, kar nam da vedeti že uvodna skladba. Sledi serija kratkih stavkov, v katerih se avtor predstavi in namigne na svoje težave z zlorabo substanc, slabim odnosom s hrano, nebinarno spolno identiteto ter soočanjem z disociativno duševno motnjo. Preden pa bi dokončala svojo avtobiografsko predstavitev, se lik Nat Ćmiel izrazi skozi drugačen zorni kot. Njen odsekan robotski govor se spremeni v nežen falzet, kot smo ga vajeni že iz prejšnjega materiala. Vrženi smo v njegov notranji svet – odtujen in hladen, a hkrati intimen in fascinanten. Produkcijsko spoliran crescendo, ki se razplete v drugem komadu, nam da takoj vedeti, da je pred nami premišljen in obetaven izdelek, s katerim nas ustvarjalka povabi na nadaljnje raziskovanje.

Plast za plastjo se nam razkriva prostor, v katerem vlada entiteta yeule. Abstraktne in minimalistične instrumentalne kompozicije glasbenik razvije bodisi v downtempo balade, kot sta skladbi Flowers are Dead in Perfect Blue, bodisi v udarne postindustrial izseke, kot je ta na pesmi Mandy. Plošča Glitch Princess ima tematsko in estetsko tudi ohlapno asociacijo na hyperpop, v katerem domuje internetni eskapizem kot spopad z norim stanjem sveta. Zato ni presenetljivo, da na komadu Bites on my Neck slišimo rahlo povezanost s to podzvrstjo. 

Igranje s koščki nišnih žanrov, ki so vzklili predvsem na medmrežju, življenjsko izkušnjo umetnika povezuje z doživljanjem zaspanih najstnikov, bolj domačih z medlo modrikasto svetlobo zaslonov kakor z žgočimi sončnimi žarki. Singel Don’t Be So Hard on Your Own Beauty s preprostim kitarskim aranžmajem lahko marsikoga spomni na emo pop, ki se je po internetih portalih širil v prvem desetletju tega tisočletja. A kristalno jasno je, da se Nat Ćmiel ne zgleduje po drugih glasbenikih. Tu in tam njeni vokali namignejo na Grimes ali Björk, vendar so si umetnice sorodne po načinu oblikovanja prepoznavne podobe okoli glasbe. Njegova nebinarna identiteta ter transhumanistične ideje in tematika, ki jih glasbenik vpelje bodisi v besedila bodisi v svojo prezenco, pa spominjajo na osebnost venezuelske umetnice Arce. Bistvena ločnica med njuno glasbo pa je, da se slednja zatika v zavetje kluba, medtem ko yeule svoje zavetje najde na spletu.

Glitch Princess nas vleče v svet Nata Ćmiela, hkrati pa se na vse pretege trudi, da bi se poslušalec še najmanj poistovetil z njim. Atmosfera neresničnega in odtujenost plate pa sta namenska poteza. Yeule igranje z različnimi efekti na albumu uporablja za nadaljnjo afirmacijo svoje kiber persone. Na primer, ko besedila izgovarja nazaj, nato pa jih v produkciji prevrti naprej, v poslušalcu zasadi občutek, da ne posluša bitja lastne vrste. Najmočnejši izraz ima zadnja skladba The Things They Did for Me Out of Love, drone kompozicija, ki skoraj doseže minutažo petih ur. Ta poteza se na površinski ravni morda zdi riskantna, saj dolžina komada, ki se približa petim uram, zna delo predstaviti kot pre-velik poslušalski zalogaj. Vendar skladba stoji kot suveren in smiseln zaključek ideje, ki jo je Glitch Princess želel izraziti. 

Svet, v katerem kraljuje yeule, je odročen limbo, vpet v kiberprostor. Da ga lahko popolnoma raziščemo, se moramo biti pripravljeni prepustiti disociaciji, ki nam jo narekuje. Album izraža stanje konstantne priklopljenosti na medmrežje, kar podkrepijo odseki internetnih žanrov ter besedila, ki zaradi občasne pretirane najstniške melodramatičnosti spominjajo na objave na skritem blogu. Pa vendar je čar ravno v tem. Nat Ćmiel, ki se tako rad zabava, beži pred sponami binarnega in se najraje izraža skozi kratke povedi, nas povabi v svoj svet – ki deluje sprva tako grotesken, bolehno priklopljen ter nenaraven – in nam pokaže, kako ona v njem vidi svoj dom.