Joyful Noise, 2015

Yonatan Gat si je svoj sloves neutrudno improvizatorskega, vsemu odprtega kitarista utrdil v izraelskem bendu Monotonix. Bend je med letoma 2006 in 2011 odigral več kot 1000 koncertov, inspiracijo pa je črpal iz hard rocka 70-ih ter detroitskega proto punka. Njihovi energični in divjaški koncerti veljajo za legendarne. Na domači grudi smo temu bili priča leta 2009 v klubu Channel Zero, kjer so Monotonix nastopili v okviru festivala Zuma II (>>>recenzija + video).

Po razpadu Monotonix leta 2011 se je Yonatan Gat odpravil na solo odisejado. Leta 2014 je pri založbi Joyful Noise Recordings izdal svoj prvi EP, poimenovan Iberian Passage. Šlo je za plod sodelovanja med Gatom ter portugalskim bobnarjem in tolkalcem Igorjem Dominguesom. Glasbenika sta inspiracijo za EP črpala predvsem v brazilski psihadeliji in tropikáliji oz. pri pionirjih tovrstnega zvoka, Os Mutantes. Gat je na EP-ju odigral vse inštrumente razen bobnov. 

Yonatan Gat je v svojem zadnjem projektu moči združil z izraelskim bobnarjem Galom Lazerjem in brazilskim basistom Sergiem Sayegom iz psihedelične rock zasedbe Garotas Suecas. Trio glasbenikov je navdih iskal v kompozicijah dveh mojstrov filmske glasbe, Ennia Morriconeja in Nina Rote. Rezultat sodelovanja je 29-minutna “all over the place” plošča, ki je bila posneta v živo na tridnevni maratonski seansi pod budnim ušesom legendarnega producenta Chrisa Woodhousa in zvočnega inženirja Steva Albinija. Kompozicijam, ki so bile posnete podobno kot legendarni album Milesa Davisa Bitches Brew, so bili kasneje dodani zgolj nekateri terenski posnetki, ki jih je Yonatan Gat snemal med različnimi turnejami.

East to West, uvoden, dobrih pet minut dolg komad otvori Lazerjevo mojstrsko bobnanje, ki mu sledi Gatova kitarska pasaža, ki zveni kot surf rawk, ki smo ga vajeni iz različnih kitarskih glasb ustvarjalcev iz držav Bližnjega vzhoda. Vse skupaj je začinjeno s poliglotsko shizofrenijo, sestavljeno iz hebrejščine, portugalščine in angleščine, slednja je malodane prisotna na celotnem albumu. Sledi bolj umirjen Casino Cafe, ki na momente zadiši po Hendrixu. Komada Gold Rush in North to South sta milo rečeno utelešenje združitve surferskega zvoka z brazilsko psihedelijo. Komad Boxwood otvori akustično igranje Gata, ki ga z naslednjo kompozicijo Gibraltar poveže inteznivna bobnarska pasaža Gala Lazerja, ki ji sledi še ena hendrixovsko surferska mojstrovina Gata. Album se zaključi s klavirsko-kitarsko igro komadov L’Atlantis in Tanto Que Nem Tem.

Kako torej povzeti album Director? Avtorica mora na tem mestu povedati, da si je tudi po desetem poslušanju albuma želela, da bi ta bil daljši, da sonične divjine, ki jih ustvarijo Gat, Lazer ter Sayet, ne bi bilo konec že po dobrih 29-ih minutah. Bit albuma Director leži v abstraktnem, kaotičnem miljeju, v katerem se Gat očitno počuti najbolje. Veliki plus albuma je dejstvo, da je bil posnet v živo, kar Gat tudi najbolje obvlada. Že na začetku omenjena poliglotska shizofrenija ter izjemna ritem sekcija, ki se kaže v prepletu brazilske psihedelije, surf rocka, free jazza in še nekaterih stilov preigravanja, pa album Director na trenutke naredita skoraj konceptualen. Gre za izjemen 29-minutni razfuk, ki si ga želimo videti tudi v živo.