YONATAN GAT: UNIVERSALISTS

tak:til, 2018

Kitarist in producent Yonatan Gat je na pot k prepoznavnosti stopil z zasedbo Monotonix, telavivskim garažnim rock triom, ustanovljenim iz nezadovoljstva z izraelsko vlado. Poleg odkritega nasprotovanja oblasti in dejstva, da se je na njihovih nastopih plesalo in skakalo, je bend znan po večnem prerivanju in igranju med samo publiko, polivanju velikih količin alkohola po sebi in po fenih, izzivanju s posebnimi oblekami ali bolje rečeno ne-oblekami in obveznih policijskih intervencijah v njihove koncerte. Čeprav naštete komponente spet ne presenetijo toliko, so bile dovolj, da je izraelska vlada bend celo prepovedala. Bili so preveč kritični, ekstravagantni. A tokrat v ospredje postavljamo nov samostojni album Yonatana Gata, ki - če mu že ne moremo nadeti oznake ekstravaganten -, je vsaj ekstra, torej poseben in še vedno nosi prvine eksplozivnosti benda Monotonix.

Samostojno pot je Gat prvič zabeležil z leta 2014 izdanim EP-jem Iberian Passage in nato leto kasneje z dolgometražcem Direction, ki ga je isto leto v Tolpi bumov pohvalila Anuša Pisanec. Z letošnjim albumom Universalists Gat nadaljuje z drznostjo v zvoku, še ohranja omenjeno eksplozivnost Monotonixov, a je pompoznost zdaj zamenjal z ritualizmom. Skupaj z nekajletnima spremljevalcema Gatom Lazerjem na bobnih in Sergiom Sayegom nas spet vpeljejo v presečišče noisa in punka, kompozicij oziroma spontanih živih improvizacij, med katerimi se vijejo dodani vokalni sempli in elektronika. Kot naznanja že naslov plošče, bend na plošči aktivno preči različne vrste muzik in tehničnih pristopov v smislu samoumevnega stapljanja glasbe kot univerzalne ne glede na čas in prostor.

Struktura albuma je posledično izrazito razgibana. V krajšem vmesniku Post-World ali z baladnimi elementi skladbe Fading Casino nas vabi v kontemplativno stanje, a nas iz duhovne meditacije vsakič znova materiarizira s škonatnimi punkovskimi preskoki ali avantgardnimi posegi, kot slišimo denimo v komadu Cockfight. Kot primer obeh omenjenih elementov znotraj ene same skladbe lahko izpostavimo Chronology ali že kar uvodno Cue The Machines, v katero Gat vpljei terenske posnetke znanega ameriškega etnomuzikologa Alana Lomaxa. Posnetke specifičnega zborovskega petja iz Genove sredine prejšnjega stoletja zasedba Yonatana Gata mojstrsko vpelje v skorajda surfrockovsko instrumentalno podlago, na način, ko se obe navidez zvočno in časovno nezdružljivi zvočni sliki kar zlijeta med seboj.

Posebnost albuma je vsaj še skladba Medicine, za katero se je Gat povezal z vokalno in bobnarsko zasedbo Eastern Medicine Singers, ki se ukvarja z indijansko tradicijo glasbe in plesa. Poleg same skladbe, ki z repetitivnim petjem meji na trans ritual, je na tem mestu še bolj zanimiva anekdota o njihovem prvem srečanju, ki sama po sebi dokazuje Gatovo odprtost do združevanja raznolikih godb. Eastern Medice Singers in Gat so se namreč spoznali na teksaškem festivalu SXSW. Gat jih je slišal ravno pred svojim nastopom in se nad njimi tako navdušil, da jih je povabil k sodelovanju. Čeprav so povabilo v trenutku odločno zavrnili, verjetno zaradi nepoznavanja tako Gatove zasedbe kot njihove glasbe, jim je Yonatan ponudil še možnost, da če si morebiti premislijo že med koncertom samim, naj se jim pridružijo kar takoj na odru. Bojda se je to zgodilo že pri drugi skladbi.

Poleg zvočne razgibanosti in mešanja elementov raznolikih kultur nas ob glasbi Gatovega tria tako na albumu kot po pričevanjih s koncertov presenetijo še vsaj nekateri tehnični detajli. Poleg vpeljevanja vokalnih samplov smo tu priča elektronskim obdelavam in sekljanju nasnetih improvizacij. Nadalje izskoči tudi njihova inštrumentalna dovršenost, ki se kaže tako z bobnarjevimi eskapadami kot tudi z basistovim silovitim podlaganjem. Oboje v podporo kitarskemu mojstru, s katerim se družno lotevajo tako punka, avantgardnih prijemov, psihedeličnih orientalskih lestvic kot tudi plavajočih balad. Njihov tehnični način se izkaže tudi ob živih nastopih, ko, če je le mogoče, igrajo med publiko ali celo skupaj na odru z naključnimi zasedbami ne glede na časovne, stilske ali kulturne posebnosti.