samozaložba, 2024

Zagotovo ste se mnogi že znašli v naslednji situaciji: ste na vsakotedenskih vajah vašega ali prijateljevega benda, odigrate vse dorečene komade, se konkretno prepotite in slej ko prej vaši premlateni bobniči kličejo po čikpavzi. Mogoče so nekateri bolj trpežni, zato na zrak stopita le bobnar in basist, v prostoru pa se znajdete odrešeni tempovskih diktatorjev. Kar naenkrat inštrumenti spremenijo značaj in pogovarjati se začnejo v drugačnem, svobodnejšem jeziku. Zasedba Zhlehtet je te trenutke ločitve ujela na najnovejši plošči Vrt, bobnar in basist pa na premoru ostajata za nedoločen čas, tudi na koncertih ju namreč zaenkrat še ne pogrešajo.

Plošči so glasbeniki nadeli ime po prizorišču, na katerem so Lenart de Bock, Alja Petric in Rok Zalokar posneli skladbe v sklopu improviziranega nastopa v živo. Majhen koncert je mesto našel na domačem vrtu Zalokarjeve hiše in studia, kjer se je v lanski poletni vročini večer prevesil v bolj osvežilno noč. Če vetra ni bilo, so poslušalci lahko računali vsaj na prijetno sapico flavte in saksofona v rokah de Bocka, sproščujoč glas in terapevtska tolkala Petric ter na udoben ambient Zalokarjevega sintetizatorja. Po pričevanju ustvarjalcev naj bi bil ta skupek recept za moderno jazz uspavanko, mnogi poslušalci so namreč med koncertom zatisnili oči in veke so ostale spojene tudi po koncu koncerta.

Ob odsotnosti bobnanja Žige Smrdela, ki se je velikokrat znašel v prejšnjih različicah Zhlehteta, se je zasedbi odprlo novo poglavje glasbenega ustvarjanja. Zaznamuje ga predvsem ambientalno, meditativno in introspektivno improviziranje, ko de Bock raje kot po klasičnem saksofonu poseže po mehkejših tonih flavte, Alja Petric – nova članica zasedbe – pa na temeljnem kamnu Zhlehteta s svojim petjem poseda kot mitološka sirena in kliče k novi zvočni podobi tria.

Kljub temu da je bila plošča sestavljena iz posnetka nastopa v živo, nikakor ne boste opazili manjših ali večjih nepopolnosti, ki navadno spremljajo terenske posnetke. Razen zbora ptic je Zalokar popolnoma izoliral le igranje posameznega člana in mojstrsko tudi izpostavil najlepše lastnosti v postprodukciji. Rezultat tega je za sodobne čase nenavaden, dinamičen album z nekaj sporadičnimi umetno ustvarjenimi okraski, kot so poudarjeni nizki toni sintetizatorja v skladbi Breathing New Life.

Prav o skladbah pa je na projektu včasih celo nekoliko odveč govoriti. Album je pravzaprav kontinuiran 43-minutni posnetek nastopa, ki ga je Zalokar post festum seciral na manjše, lažje prebavljive kose, primernejše modernim časom. Vseh šest delov ali skladb albuma ima sicer svoje značilnosti, toda pesmi kasneje vendarle težko prikličemo v spomin zaradi skupnega prostora, v katerem se vse nahajajo. Bolj kot očitni fizični prostor imamo v mislih idejnega, neotipljivega, zaradi česar se boste projekta lažje spomnili kot celote. Albumu tako uspe nekaj najtežjega, ko govorimo o zajemanju glasbe. To je grajenje zgodbe, ki nas vleče iz minute v minuto in odganja občutek naveličanosti. Vsak neučakan pritisk na pavzo namreč poslušalca pusti na trnih. Za primerjavo lahko torej na večino glasbenih izdelkov gledamo kot na serije, pri čemer je vsaka skladba vnaprej pripravljena za instantno konzumiranje brez zavezanosti. Album Vrt pa je svojevrsten celovečerec, ki od nas zahteva več pozornosti, a jo na srečo (tudi) zelo hitro zagrabi.

Smer, ki jo je ubrala trojica, se od prejšnjih, bolj hookom, lickom in gruvanju namenjenih projektov močno razlikuje. Toda to nas ne bi smelo presenetiti, če prisluhnemo solo projektom Zalokarja, kot denimo lani izdani Spaces VIII. Na nekaj sto let starih orglah se Zalokar v individualnem ustvarjanju ni pretirano znašal nad njihovimi registri v smislu divjega soliranja po tipkah. Več kot očitno sta mu ljubša umirjeno raziskovanje in grajenje tekstur, ki jih kot mojster na klaviaturi tke v novejše skladbe. Po poslušanju plošče Spaces VIII se vam bo album Vrt kot nadaljevanje ali posvetilo zdel veliko bolj smiseln korak zasedbe v primerjavi s prejšnjimi projekti, kot so denimo prvenec Toyomi in plošči Portals Vol. 1 in 2, pri katerih sta mnogo prostora zapolnila baterija in bas.

Zhlehtet smo imeli po izidu plošče že priložnost ujeti v živo na letošnjem festivalu Niansa v začetku junija, toda skladb z vrta nismo slišali. Trio je ploščo Vrt raje vzel za navdih, po katerem so glasbeniki zasnovali takratni nastop in bodo snovali še prihodnje. Tako lahko bolj kot klasično posnemanje edinstvenosti trenutka tistega poletnega večera, ko je plošča nastala, na slehernem koncertu slišimo njegovo reinterpretacijo, odgovor nanj ali pa celo nadaljevanje. Vsak nastop je edinstven, zato plošča lahko služi le kot sled. Z njo bomo tudi to poletje po Ljubljani iskali ta skrivnostni glasbeni vrtiček, v katerem se je vse začelo.