Hakuna Kulala, 2023

Album, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, terja nekoliko širšo obravnavo. Kljub temu da je to že četrti avtoričin dolgometražec, se je Ziúr s svojimi deli do zdaj namreč nekako uspela izmuzniti našemu osrednjemu recenzentskemu terminu. Avtorica velja za eno vidnejših berlinskih ustvarjalk, zaslužnih za to, da se je v zadnjih letih eksperimentalna elektronska glasba iz žanrskih obrobij znova razširila v osrednje klubsko dogajanje. Če se je do danes konservativna žanrska usmerjenost nekaterih klubov dodobra omehčala in je zvok berlinskega techna postal klišejski, so se premiki še nedolgo tega vršili v veliko manj vidnih krogih ustvarjalcev. Tako Ziúr kot marsikateri drugi so del kvirovske skupnosti oziroma so v njej našli občinstvo za zvočna in žanrska eksperimentiranja, ki so se izvila iz okostenele formulaičnosti techna.

V takšnem duhu razgibavanja klubske krajine je Ziúr vodila serialko dogodkov Boo-Hoo, na katerih je kalila tudi svoje didžejevske spretnosti, njene izdaje pa so se kmalu znašle na eminentnih založbah sodobne elektronike, kot sta Planet Mu in PAN, ter ji utrle pot na slične, v prihodnost zazrte festivale. Na samem začetku ustvarjalne poti je nastopila tudi v okviru festivala Sonica. Kdor je v dvorani pokojnega Roga takrat prisostvoval njenemu setu, si ga bo najbrž lahko priklical v spomin. Takrat je namreč z žanrskim vijuganjem, ki je med drugim vključevalo black metal, nežne speve Nine Simone in pocukrane trance viže, na plesišču zasejala kar nekaj zmede in kislih nasmeškov.

Čeprav je Ziúr s svojimi razgibanimi seti namenjena gojiti bolj odprto poslušalstvo in razbijati klubsko monotonijo, je njeno ustvarjanje veliko bolj začrtano v lastnem izrazju. Paleta grobo zamazanega, zarezujočega in mutiranega zvoka ter neenakomerno udrihajočih udarcev basa ustvarja nabito ozračje surove energije, ki glasbenico spremlja še od njenega igranja v pankerskih zasedbah. Ob njenih zgodnejših izdajah bi se nam morda zazdelo, da se začenja s stilom nekoliko ponavljati, vendar se je njena glasba predvsem na zadnjih dveh izdajah opazno odmaknila od klubu prijazne ritmične statičnosti in postala kompozicijsko kompleksnejša. Razširila je tudi nabor zvokov, ki pogosto prihajajo od vsakdanjih predmetov njenega domačega studia. Ključni dejavnik, ki je vplival na nove smernice razvoja, je navsezadnje množica sodelujočih glasbenikov, ki so na skladbah pustili svoj pečat.

Na plošči Eyeroll se glasbenici s klaviaturami in dronom pridružuje James Ginzburg, s trobento in vokalom Abdullah Miniawy, glas pa prispevajo še Iceboy Violet, Juliana Huxtable, Ledef in Elvin Brandhi. Brandhi velja še posebej izpostaviti – njeno nebrzdano vokaliziranje, grleno iztiskanje sape, kriki, ječanje in ekspresivno preklapljanje med intenzitetami petja ustvarjajo nekakšno meseno, trzajočo gmoto zvoka, ki se staplja s sunki razdrobljenih ritmov, ki sledijo gibanju vokala. Zvok je mojstrsko izpiljen ter priostren, in čeprav so skladbe, v katerih slišimo obe glasbenici, med seboj dokaj različne, predstavlja sleherna od njih vrhunec plošče in nelagodja, ki ga ob poslušanju pričarajo. 

Parajoče škripanje, zamazano dromljanje, distorzije, šum in sikanje se zajedajo v zvočni prostor in se mešajo s kaskadami ritmičnih vzorcev, izoblikovanih iz raznih tolkalskih zvenov in ostro zvenečih nizov činel. Hitrost skladb se ponekod umiri in ozračje goste zvočne tvarine se razredči. Trobenta v odmevih odzvanja v globine. Abdullah Miniawy spušča zategle tožbe, spet drugje v neenakomernem toku recitira verze o vojni in miru. Le v eni od skladb so v ospredje postavljena tolkala, katerih ritem se v počasnih, dopolnjujočih se vzorcih vali čez postapokaliptično pokrajino. Album se zaključi z zvoki kitarskih strun, ki v upočasnjeni country viži odzvenijo v daljavo.

Ziúr se je na plošči Eyeroll izkazala kot vešča producentka, ki lahko iz raznovrstnega zvočnega materiala, fragmentiranih tonov in zvenov ustvarja bogate in kompleksne zvočne skulpture, iz katerih seva svojevrstna intenzivna energija. Četudi je tokrat verjetno zadela dlje od ustaljenih predstav o »plesišču primerni glasbi« kot kadar koli poprej, je album izdala pri ugandski založbi Hakuna Kulala, ki je, za razliko od svoje sestrske založbe Nyege Nyege Tapes, namenjena bolj klubsko naravnani glasbi. A kar se na prvi pogled zdi ironija, je v tem primeru kvečjemu sinergija, takó glasbenico kot založbi namreč nekako druži isto poslanstvo.