Trakovi časa je izobraževalna oddaja, posvečena zgodovini popularnih glasb širom sveta.

Mitološki potopisi in pisma o globalnem glasbenem daj-damu.

​V sezoni 2018/19 na sporedu vsak drugi petek ob 9.20.

TRAKOVI ČASA, ČETRTIČ - Kraljevina Španija

Dragi moji, 

moja plovba po Latinski Ameriki se je za letos končala. Po Mehiki, Kubi in Buenos Airesu (in ponovno Kubi) sem se sedaj nepričakovano vkrcal na ladjo proti Evropi. A ne vračam se domov. Raje pa bi bil bližje kot pa dlje od doma in po tej odločitvi sem si zlahka zbral naslednjo regijo: mediteran.

Najprej se bom oglasil pri starih kolonizacijskih silah držav Latinske Amerike in ugotavljal, da ni veliko popularnih žanrov, ki so se razrastli na Iberskem polotoku. Poleg fada, ki ga gojijo na današnjem Portugalskem, mu lahko v Španiji konkurirata samo Andaluzija in flamenko. A mislil sem, da je flamenko že izginil ... Očitno temu ni bilo tako. 

Pošljem kmalu še preostanek pisma. Se vam javim v petek ob 9.20. Priklopite na Radio Študent. 

Zbogom, 

Jadran 

Celotno besedilo četrtega oddajanja: 

Dragi moji, vsi, ki poslušate, in vsi, ki berete,

po skrivnostnih poteh popularne glasbe v Latinski Ameriki me je sedaj pot ponesla proti njihovim vladarskim dvorom v Južno Evropo, kjer smo se - pred vstopom na obširni Mediteran - ustavili na južnem delu Iberskega polotoka, v španski Andaluziji. Edinole za glasbo, nastajajočo v tej umaknjeni regiji, bi lahko rekel, da je istočasno popularna, sodobna ter nekako unikatno španskega porekla. Kajti tudi v Kraljevini Španiji ne prevladuje ravno tradicionalna španska glasba, saj je prevlada globalnega komercialnega popa malodane neizogibna. A ni bilo tako od nekdaj ...

V brskanju po zgodovini popularne glasbe v Španiji se ne bomo poglabljali v preobrazbe umetniške in religiozne glasbe na Iberskem polotoku in prav tako v obredne in ljudske glasbe. Ob strani bomo tako pustili recimo zarzuelo, lahkotno obliko španske opere, in joto, glasbo severno-zahodnih španskih regij, ki jo igrajo na dude. V našem ospredju bo južna pokrajina Andaluzija, katere glasbene oblike so bile skozi zgodovino večkrat preoblikovane z arabskimi, berberskimi, romskimi, židovskimi, afriškimi in evropskimi glasbenimi izročili. In najpopularnejša med njimi nosi ime flamenco ...

Flamenko so vsaj od druge polovice 18. stoletja primarno vzgajali romi, gitanos, naseljeni v večjih mestih v provincah Sevilije in Cádiza ob Gibraltarju. Tja so se od leta 1500 zatekle mnoge družbene skupine – različni migranti iz severne Afrike ter bližnjega in daljnega vzhoda, ki so se v hribih lahko umaknili pred grožnjami španskih inkvizitorjev. Flamenko in glasbene oblike, ki so njemu predhodile – recimo cante jondo – so romi pogosto igrali na svojih večjih neformalnih zabavah, juergas, ki so še danes arhetipičen prostor za flamenko, čeprav se je njegova forma flamenka močno spremenila v drugi polovici 19. stoletja. Če so ga sprva vzgajali prezirani in spretni reveži, ga ti niso povzdignili na njegov kasnejši komercialni nivo.

V letih med 1850 in 1950 se je flamenko začel v neki prečiščeni obliki izvajati v kabarejih, nočnih gostinskih lokalih z odrom, imenovanih cafés-cantantes. Bolj izvorne oblike so še vedno izvajali na romskih zabavah, juergas, in zasebnih zabavah, na katerih so ne-romski aristokrati – payo – najemali romske glasbenike. Med letom 1920 in letom 1960 se je flamenko le še bolj spridil v oblikah pretiravanih in teatralnih oper, ki so v 60-ih poniknile skupaj s tradicionalnim flamenkom vred. Vse je kazalo, da bo žanr neslišno poniknil med poplavo drugih žanrov, a na koncu le ni bilo tako.

Flamenko se je skozi drugo polovico 20. stoletja obdržal kot ne-tipično romski žanr, ker je preživel tako, da je ohranjal vitalnost s prevzemanjem raznoraznih elementov drugih žanrov – različnih fandang, kubanskih glasbenih elementov in drugih lokalnih andaluzijskih (tudi romskih) žanrov. Tako je v 60-ih letih vstal kot feniks iz pepela, igrali so ga po klubih, festivalih, tablaos, o njem se je pisalo in nasnemavalo mnoge vzhajajoče zvezde, tako iz romskih kot iz neromskih vrst, ki so raziskovale razne žanrske fuzije, medtem ko so ostajali zvesti tradicionalnemu flamenku. Med njimi so kitarist Carlos Montoya, vokalist Camarón de la Isla in seveda slavni Paco de Lucia.

Paco de Lucia je v sedemdesetih poosebljal globalni flamenko-pop, četudi je obenem izvajal in nasnemaval mnoge tradicionalne plošče. In ni bil edini. A kot rečeno, niso bili izvajalci flamenka tisti, ki so ponovno vzdignili ta andaluzijski žanr, temveč glasbeniki in glasbenice drugih žanrov: Kubanci s sonom in rumbo (značilen za stil flamenka, imenovan cante chico), Mehičani s canciónom, Španci s starim plesnim žanrom fandango, zahodnjaki z elektrificiranim rockom, in nenazadnje demografske spremembe v Španiji, saj se je iz Andaluzije izselila množica delavcev drugod po Španiji in po Evropi, ki so flamenko širili po svetu. Flamenko se je v petdesetih letih popolnoma preobrazil ...

Ta sprememba flamenka sicer sovpada z obdobjem vladanja generala Franca, a ni očitnih znakov, da bi njegov režim neposredno vplival nanj. Če kdaj prav res, s smrtjo Franca, ki je povzročila razcvet in popularizacijo flamenka. Flamenko se je večkrat prepletel z rockom, ki ga je Francova diktatura zavračala do te mere, da ga državni mediji niso predvajali. Rock, heavy metal, rumba, salsa, disko, to vse je ohranjalo flamenko živahen in komercialno privlačen. Tudi rumba, ki se je izvajala po stilu flamenka, se je zelo hitro navlekla mednarodne slave. Kar so Gipsy Kings doživeli v osemdesetih, se je začelo že v šestdesetih z glasbo izvajalca Pedra Pubilla Calafa, bolj znanega kot Peret, ki je bil med začetniki komercialnega žanra rumba katalan.

Poleg rumbe katalan, ki je bil bolj rockerski žanr kot pa flamenko, bi lahko govorili še o nekaterih odvodih, ki so prerasli svoje glasbene in demografske okvire, recimo nueva canción Andaluz in katalonski canto novo. A zdi se, da nihče ne pogreša preveč tega starega flamenka ... Mogoče bi moral ostati dlje časa v Andaluziji, a spet je čas, da odrinem in da potujem naprej, dragi moji, ostanite na teh valovih in se slišimo spet čez štirinajst dni, takrat zopet v drugih krajih.

ARHIV ODDAJ:

Prvo pismo: Združene mehiške države

Drugo pismo: Republika Kuba

Tretje pismo: Republika Argentina

Četrto pismo: Kraljevina Španija

Peto pismo: Helenska republika

Šesto pismo: Arabska republika Egipt

Sedmo pismo: Unija Arabskega Magreba 

Osmo pismo: Ekvatorialna Afrika 

Deveto pismo: Zahodna Afrika, I. del 

Deseto pismo: Zahodna Afrika, II. del

Enajsto pismo: Demokratična republika Kongo

Dvanajsto pismo: Havaji

Trinajsto pismo: Jamajka, I. del

Štirinajsto pismo: Jamajka, II. del

Petnajsto pismo: Islamska republika Iran

Posebne edicije oddaje Trakovi časa ob sobotah zvečer: 

Prvi razširjeni Trakovi časa: Kuba

Drugi razširjeni Trakovi časa: Jugoslavija

Tretji razširjeni Trakovi časa: Kitajska