[Naslovna fotografija: Matjaž Rušt in Robert Marin]

ULIČNA FOTOGRAFIJA

Zametki fotografske zvrsti, ki se je v 70-ih letih izkristalizirala v terminu ulična fotografija, segajo že v konec 19. in v začetek 20. stoletja – v dobo izgradnje mest in pospešene urbanizacije, ki je s seboj prinašala tudi novo izkušnjo urbanega življenja. Fotografija je postala eno od orodij raziskovanja in sooblikovanja načinov, kako je bil urbani prostor dojet in percipiran.  

Zahvaljujoč fotografiji so London, Paris in New York postali ikone urbanega življenja. Nekateri fotografi, npr. Eugène Atget v Parizu, Henry Fox Talbot v Londonu ter Alfred Stieglitz in Edward Steichen v New Yorku, so stremeli k ikoničnim upodobitvam mesta kot spektakla in predvsem poveličevali njegov razvoj ter arhitekturne dosežke. Medtem drugih fotografov v istih mestih, npr. Brassaïja v Parizu, Johna Thomsona v Londonu in Weegeeja v New Yorku, ni zanimala zgolj podoba mesta, temveč kako mesto doživljajo ljudje, ki v njem živijo.

Fotograf na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil flâneur, pohajkovalec in opazovalec, ki odkriva mesto v vseh dimenzijah in pogledih – kot veličastno in spektakularno, istočasno pa polno skritih senzacij, bizarnosti, nevarnosti in nasilja. Pri tem pogosto prehaja ločnice med javnim in zasebnim, kar postane eno ključnih vprašanj modernosti.

Danes motiv ulične fotografije ni zgolj ulica, kot nakazuje njeno poimenovanje, temveč v splošnem katerikoli (javni) kraj, kjer je čutiti človeško prisotnost. Obstajajo najrazličnejše variacije ulične fotografije, tako v pristopih kot v tematiki. V tematskem smislu lahko gre za naključne in vsakdanje prizore dogajanja na ulici; portrete ljudi, ki se na ulici nahajajo; prazne prostore; najrazličnejše objekte in predmete ipd.

'Hitra' ulična fotografija pa je bila zares mogoča šele z razvojem lahko prenosljivih fotoaparatov, ki jih je mogoče tudi skriti. Eden od fotografov, ki je med prvimi fotografiral na skrivaj in velja za enega od začetnikov t. i. candid fotografije, tj. spontanih in nepoziranih snapshot posnetkov, je Anglež Paul Martin, poznan po svojih posnetkih z londonskih ulic in angleških obmorskih krajev. Njegov namen je bil prikaz življenja, takšnega kot je.

Danes se za ulično fotografijo uporablja najrazličnejše digitalne in analogne prenosne kamere, od t. i. rangefinderjev, digitalnih in analognih zrcalno refleksnih kamer do 'point-and-shoot' ali kompaktnih fotoaparatov. Pri fotografiranju se kot alternativa za ročno ali samodejno ostrenje pogosto uporablja tehnika conskega ostrenja - določitve fiksne goriščne razdalje in fotografiranja s te razdalje. Tovrstno ostrenje omogoča tudi fotografiranje 'from the hip', 'iz boka', tj. brez fotograf kamero dvigne k očesu in motiv kadrira skozi iskalo. Danes so tu seveda še kamere, vgrajene v mobilne telefone, s katerimi je instantno zajetje vsakdana še enostavnejše in hitrejše, hipno ujeti trenutek pa je istočasno mogoče deliti na svetovnem spletu. Najrazličnejši spletni blogi in aplikacije, kot je Insagram, delujejo kot vizualni dnevnik za pripovedovanje osebnih zgodb, pri čemer besede nadomesti podoba. Vzpostavljajo se kot platforme, prek katerih si uporabniki delijo izkušnje vsakdana, in postali so priljubljeni tako pri profesionalnih fotografih kot pri amaterjih. 

Če je bil Francoz Henri Cartier-Bresson zaslužen za v 50-ih letih prevladujočo formalistično idejo fotografiranja, ki je bila 'lovljenje odločilnega trenutka', pa je za radikalen prelom z do tedaj ustaljenimi fotografskimi pravili poskrbel Švicar Robert Frank. Njegova knjiga The Americans iz leta 1958 danes velja za eno najbolj vplivnih fotografskih knjig 20. stoletja, ki je fotografijo osvobodila formalnih pravil in v fotografsko upodabljanje prinesla novo estetiko. Njegove močno zrnate črno-bele fotografije, ki so bile pogosto izven fokusa, so prikazovale surovo podobo Amerike, ki se ni niti malo skladala s konceptom ameriških sanj. Še enega ključnih premikov, tako v ulični fotografiji kot v fotografiji na splošno, je pomenila uporaba barvnega filma, ki se je dodobra uveljavil šele v 70-ih letih. Do takrat 'resni' fotografi barvne fotografije niso uporabljali, saj je bila rezervirana predvsem za komercialno fotografijo v oglaševanju in amatersko snepshot fotografijo.

Neupoštevanje vseh pravil, tako formalnih kot stilskih, je postalo novo pravilo, kar je odprlo pot mnogim fotografom in fotografinjam, ki so postali sinonim za ulično fotografijo, med katerimi je tudi ameriški fotograf Joel Meyerowitz. Njegovo delo si je do prvega novembra mogoče ogledati v Kunst Haus na Dunaju. Obsežna retrospektiva predstavlja avtorjev večplasten opus, ki ga je ustvaril tekom petdesetih let.

Fotografska kariera Joela Meyerowitza se je začela po srečanju s fotografom Robertom Frakom leta 1962, pred tem pa se je izučil za slikarja. Njegovo zanimanje je pritegnilo dogajanje na ulicah New Yorka. Kako na najbolj avtentičen način predstaviti tisto, kar je tam videl in doživljal, pa mu je predstavljalo svojevrsten izziv.

O začetkih fotografiranja ulic New Yorka je avtor v enem od intervjujev za založbo Phaidon, ki je leta 2012 izdala njegovo dvojno knjigo Taking My Time, povedal naslednje:

/////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

////////////////////////////////////////////////////////////

Za Joela Meyerowitza fotografije niso zgolj podobe, temveč predvsem ideje, ki avtorju omogočajo globljo izkušnjo sveta. Pri fotografiranju ga ni zanimalo zgolj dokumentiranje dogodkov, temveč ustvarjanje novih kontekstov in vsebin. Njegov cilj je bil, da bi stvari, ki jih je videl, na film prenesel z največjo mero podobnosti.

V 60. letih prejšnjega stoletja je Meyerowitz začel uporabljati barvni film in istočasno eksperimentirati s črno-belo fotografijo ter različnimi načini kadriranja. 35-milimetrska Laica mu je na ulici omogočala maksimalno fleksibilnost in dinamični pogled je postal njegov zaščitni znak. Poleg njegovih sodobnikov in prijateljev, kot sta Garry Winogrand in Anglež Tony Ray Jones, je postal eden od začetnikov sodobne ameriške ulične fotografije, skupaj z Williamom Egglestonom in Stephenom Shorom pa danes velja za osrednjega protagonista nove barvne fotografije, ki se je v Ameriki izoblikovala med letoma 1960 in 1970. V sedemdesetih je barva za Meyerowitza postala odločilna pri njegovem delu, predvsem zaradi večje informacijske vrednosti.

Na retrospektivni razstavi v Kunst Haus Wien so na ogled postavljena dela iz različnih obdobij avtorjevega petdesetletnega ustvarjanja, od začetka njegove kariere v 60. letih do danes. Tekom različnih časovnih obdobij je mogoče slediti premikom v njegovi avtorski izraznosti, ki od spontanega dinamizma ulične fotografije prehaja v bolj umirjeno, izčiščeno in konceptualno zastavljeno fotografijo.

Serija From a Moving Car iz leta 1968 sestoji iz fotografij, ki jih je Meyerowitz na enoletnem potovanju po Evropi posnel iz avtomobila. Med drugim je prepotoval Francijo, Irsko, Španijo, Nemčijo, Anglijo, Grčijo in Turčijo. Črno-beli in barvni posnetki vsi vključujejo okvir avtomobilskega okna in prikazujejo, kaj se je v tistem trenutku dogajalo ob cesti. Za razliko od ulic New Yorka avtor tukaj ni zasedel mesta insiderja, ki lovi odločilni trenutek, temveč mesto mimobežnega opazovalca, pred katerem se svet nenehno in hitro spreminja, kot sekvence filma.

Opazen premik stran od ulične fotografije je pomenila avtorjeva serija Cape Light iz leta 1978, ki je prikazovala različne akromatske variacije svetlobe na obali Cape Coda v času t. i. 'modre ure', tj. časa po sončnem zahodu, vendar pred temo. Leče fotoaparata so vzporedne s horizontom, kjer se nebo in morje stapljata v nevidno črto. Fotografije so bile posnete z velikoformatno kamero 8 x 10 inčev, s katero je Meyerowitz začel fotografirati že dve leti prej. Velikoformatna kamera je omogočala večjo subtilnost posnetkov in izraznost detajla, njena okornost pa je zahtevala več časa, potrpežljivosti in umirjenost. Tovrsten premik, ki je v tehničnem smislu izgledal kot korak nazaj, pa je v izraznem smislu za Meyerowitza pomenil predvsem premik k konceptualni obravnavi naravne svetlobe in atmosfere, ki jo ustvarja. Glavni subjekt teh fotografij je namreč barva sama. 

Najnovejše serije po obliki in vsebini spet naznanjajo novo poglavje v Meyerowitzovem delu. Po ulicah mest, arhitekturi, portretih in krajinah se je avtor zdaj preusmeril k raziskovanju preprostih predmetov, ki jih ureja v tihožitja. Serija objektov, posnetih v studiu z velikoformatno kamero, preprosto naslovljena Objects, iz leta 2013, predstavlja predmete iz studia Paula Cézanna v Aix-en-Provence. Predmeti so razporejeni v mrežno konfiguracijo kot tipi. Gre za enega avtorjevih zadnjih projektov, narejenih v Toskani, kjer fotograf zadnji dve leti tudi živi. Pri fotografiranju združuje dva principa – dokumentarnega in režijskega oz. uprizoritvenega. Predmetom dodaja različna ozadja in jih ureja v skoraj surrealistična tihožitja ter jih na ta način postavlja v nove kontekste.

Kljub ogromnemu in raznovrstnemu opusu Joel Meyerowitz ostaja najbolj prepoznaven kot ulični fotograf, ki je na ulicah New Yorka, Londona in Pariza ustvaril nekatera najbolj ikonična dela, med katerimi so npr. črno-bela fotografija moškega, ki v naročju prenaša ogromnega belega psa; barvna fotografija s križišča Broadwaya in West 46th Streeta, na kateri se ulični in oglaševalski znaki dvigajo nad pretokom ljudi na ulici in ustvarjajo vtis živobarvnega kaosa; ali pa fotografija iz Pariza, ki ujame trenutek, ko v množici mimoidočih čez na tleh ležečega moškega z iztegnjenimi rokami stopa moški s kladivom. Fotografija zgolj prikazuje dogodek, ne izvemo pa, kako se je zgodil; ali je moški na tleh tam pristal zaradi udarca s kladivom ali je padel zaradi drugega razloga, ob tem pa slučajno zaprl pot delavcu, ki je ravno v tistem času popravljal drog. Meyerowitz je eden tistih fotografov, ki ustvarjanje novih kontekstov fotografije dosega zgolj s premišljenimi načini kadriranja; z na videz preprostimi, vendar ključnimi odločitvami, kaj vključiti ali pustiti znotraj okvirja iskala.

Danes ima praktično vsaka celina, mesto oz. kraj svoje bolj ali manj znane ulične fotografe in fotografinje, New York Joela Meyerowitza in Bruca Gildna, London in Dubaj Martina Parra, Johannesburg in Lagos Pietra Huga, Moskva Borisa Mikhailova, Pariz Sophie Calle, Kopenhagen Trine Søndergaard, Tokio Daida Moriyamo, Delhi Raghua Raia in še bi lahko naštevali. Ljubljana pa ima Matjaža Rušta in Roberta Marina. Njune fotografije predstavljajo vizualni dnevnik, (avto)refleksijo mestnega vsakdana in tvorijo obširni vizualni kolaž ljubljanske urbane krajine. O njunem projektu Najlepše mesto na svetu smo se z avtorjema pogovarjali tam, kjer po večini nastaja, na ulici.  

////////////////////////////////////////////////////////////////

Intervju se nahaja v posnetku oddaje.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek